Kabaretno-muzikalni performans Ona pevke in plesalke Tjaše Fajdiga, katerega premiera je bila sicer že decembra lani na Ljubljanskem gradu, je večplastna predstava, znotraj katere so združene prvine glasbe ter plesa, medtem ko za dodatni dramaturški lok poskrbi vnaprej posnet (uvodni in sklepni) govorni vložek. Prav s slednjim niz izvedenih skladb, nadgrajenih z v osnovi dokaj enostavnimi plesnimi koreografijami, značilnimi za izbrani žanr, ki jih podpisuje Miha Krušič, dobi vsebinsko zaokroženost, sam program pa globlji pomen.
Na skromni sceni, izčiščeni vseh odvečnih elementov, se sodelujoči tekom celotne predstave kot edinega pomagala poslužujejo stolov, po katerih redno posegajo tako Fajdigova kot vsi štirje plesalci – Anja Baškovč, Katja Škofic, Maj Žan Peršin in Žiga Farkaš. Dodatna popestritev (in hkrati dobrodošlica obiskovalcem) je občasna, mestoma komaj opazna videoprojekcija, za katero se zdi, da je njen edini namen zapolnjevanje t. i. vizualne praznine odra. Tako, čeprav navidezno, osrednjo pozornost terja glasba. Vendar pa se Fajdig, ki je jazz petje doštudirala na Konservatoriju za glasbo v Amsterdamu (Nizozemska) in magistrski študij muzikala kot prva Slovenka v zgodovini Kraljeve akademije za glasbo v Londonu ter hkrati njena polna štipendistka zaključila v Veliki Britaniji, zaveda, da skupek svetovno znanih uspešnic ne zadostuje, temveč je potreben kontekst, s pomočjo katerega bi predstava presegla tako plesni nastop kot tudi koncert in h kateremu poleg vokalistke (ali vokalista) enakopravno prispevajo (instrumentalni) solisti.
Zaradi vsega naštetega je Ona drugačna. Že instrumentalni uvod, za katerega poskrbijo v vrsto postrojeni glasbeniki – pri predstavi sodelujejo saksofonist Matija Marion, klaviaturist Anže Vrabec, kitarist Luka Ivanovič, basist Miha Koren in bobnar Janez Gabrič – in z njim plesalcem omogočijo krajšo predstavitev, daje slutiti, da je glasbi v tej predstavi kljub vsemu dodeljena le podporna vloga. Redki instrumentalni vložki (večinoma Mariona) izhajajo iz manj zahtevnemu poslušalstvu prilagojenih izvedb žanrsko raznolikih skladb, pri čemer niti ni nujno, da so te izvedene v celoti. Prehod z ene na drugo je nemalokrat zabrisan, a ne brez razloga, saj glasba (in tudi kostumografija; Fajdig se je za čas predstave večkrat preoblekla in s tem simbolično nakazala notranjo preobrazbo) sledi zgodbi, ki jo prisotnim želi posredovati osrednja pripovedovalka, sočasno avtorica predstave.
Plesalci, ki se izmenjujejo bodisi v parih, ženski ali moški dvojici bodisi kot del, priključen koreografiji pevke, so dodana vrednost. Njihovi nasmeški, prisotni na obrazih vso predstavo, žal ostajajo nedoumljivi, toliko bolj, ker povzročijo neskladje s sporočilom predstave, ki je za marsikoga, če ga povežemo z iskanjem življenjskega smisla in poguma, potrebnega za uresničitev življenjskega poslanstva oziroma v večini primerov dokaj zahtevnega procesa osebne rasti, katerega cilj – prej ali slej pripeljati nas do nedvoumnega sprejemanja sebe samega, točno takšnih, kakršni smo – je lahko precej težak ter boleč. Je pa temeljni nauk plesno-glasbenega spektakla umeščen prav v (oba) govorna posnetka.
Avtorica kabaretno-muzikalnega performansa premore dramske spretnosti, ki pri večini vokalistov izostanejo.
Z njima umetnica občinstvo uvodoma nagovori tako, da mu zastavi vprašanje, ali je naveličano rutine in ujetosti v vsakdan, nakar pred njega razgrne dejstvo, da bo v nadaljevanju večera deležen zgodbe o (svoji) usodi. Nadaljuje s trditvami, s katerimi se zmore poistovetiti malodane vsak: »Ljudje te prizadenejo, greš svojo pot, v svojo usodo, ne gledaš nazaj in ničesar ne obžaluješ. Iščeš ljubezen, nekoga, ki bi poslušal, slišal, nekoga, ki bi ostal«. Zatem na osnovi interpretacij nekaterih najprepoznavnejših in tudi tistih malce manj znanih skladb, prirejenih ter razvrščenih v skladu z dramaturgijo predstave, postopoma pripelje do spoznanja, da »nič ni bilo zaman. Ne ljubezen, ne bolečina, ne izgubljenost. Vse je vodilo k sebi. Sem sebi lahko dovolj? Se sebi lahko zdim preprosto najboljši?«.
In res. Sem mar sebi lahko dovolj? Se sebi lahko zdim najboljša različica sebe? Vprašanje zareže globoko v zavest in na dan najbrž pri vsaj peščici prikliče marsikatero rano iz preteklosti. Vzporedno pa tudi ponos na (že) prehojeno pot. Težo razbije vokalistka, ki v času predstave odločno komunicira z občinstvom, v nekem trenutku pa se medenj celo vmeša, medtem ko k vsemu prispeva še nabor skladb iz pretežno angloameriškega območja. Del repertoarja so – vrstni red je nepopoln, a v pogledu sosledja realen – Willkommen Joela Greya (1966, iz muzikala Cabaret), You Can Leave Your Hat On Randyja Newmana (1972), I Wanna Be Loved by You Helen Kane (1928, iz muzikala Good Boy), Something's Got a Hold on Me Ette James (1962), Cry Me a River Julie London (1953, napisana za Ello Fitzgerald, ki naj bi skladbo odpela v filmu Pete Kelly's Blues, posneta 1955 v interpretaciji Londonove), My Way Franka Sinatre (1969), ki prvič nakaže notranjo spremembo, Non, je ne regrette rien Édith Piaf (1960) in druge, v manjšini pa repertoar tvorijo tri slovenske skladbe: Tisti ljudje Rudija Bučarja, ki preobrazbo še utrdi, Vandima Iztoka Mlakarja in Samo ljubezen skupine Sestre. Slednje zaradi jezikovne bližine nagovorijo drugače, večjo srčnost, ko gre zanje, pa je prav tako zaznati na strani interpretke.
Ta s poseganjem po različnih žanrih in slogovni raznolikosti pokaže zavidljivo širino ter sposobnost suverenega izražanja, če ne kar vokalno-interpretativno perfekcijo. Zasluge za to gredo vsekakor vsaj delno njenemu glasbenemu izobraževanju po zaključenem študiju – Fajdig se še vedno redno udeležuje učnih ur petja v Londonu –, rezultat tega pa je še kako viden in slišen. Avtorica kabaretno-muzikalnega performansa premore dramske spretnosti, ki pri večini vokalistov izostanejo, natančneje veščino vokalne interpretacije na izredno visoki ravni s spremljavo posameznih gradnikov igre, zaradi katerih so njene besede (in note) dodatno podkrepljene z neglasbeno (obrazno, telesno) mimiko.
Edini dvom, ki se ob tem poraja, je vezan na vprašanje, ali je Slovenija na to vrsto umetniškega performansa (že) pripravljena. Dilemo še dodatno podkrepi število obiskovalcev, ki komaj zapolnijo tretjino sedežev celotne kapacitete dvorane, in še to izključno parterja. Predvsem pa se na trenutke zdi, da nastop Fajdig na nek način presega okolje, katerega del smo. Ob spremljanju te glasbeno-plesne predstave se pač marsikdaj zazdi, da je njenih talentov škoda, saj ti ne bodo nikoli v celoti prepoznani, vsaj ne tu, v okolju, kjer v umetnosti prej kot karkoli drugega še vedno iščemo (samo) emocijo, ki pa je tokrat v manjši meri izostala, odziv na družbena dogajanja in kdaj celo, absurdno, popolnost (v) nepopolnosti.