Vsako bitje potrebuje zavetje. Zavetje pred nevarnostmi in neurji, zavetje, kamor se lahko zateče po nezgodah in nesrečah. Ljudje svoja zavetja poimenujemo dom in otroci največkrat bivajo v družinskih domovih. Zgodi pa se, da se v nekatere družinske domove naselijo nevarnosti in neurja, zaradi katerih se na otroke zgrinjajo nezgode in nesreče vseh vrst – in nujno je, da otroci dobijo drugo zavetje. Eno takih zavetij je »dom«, institucija, v kateri otroci postanejo »domovci«.

Dom, kakršnega opisuje tekst mlade hrvaške igralke in dramatičarke Ane Marije Veselčić, je pribežališče za otroke, ki so socialno in razvojno ogroženi zaradi neurejenih družinskih in stanovanjskih razmer, psihičnih in/ali fizičnih zlorab v družini, odvisnosti od alkohola in/ali drog, odsotnosti staršev ali njihove smrti – zaradi kateregakoli od naštetih razlogov pa v domu živeči otroci velikokrat trpijo tudi za vedenjskimi in čustvenimi motnjami. Avtorica je besedilo zajela iz lastnih izkušenj, saj je sama izkusila realnost enega takih domov. Z literarnim in teatralnim izpisom doživetega se je na svojski način soočila z dediščino otroštva in mladostništva v domu; avtobiografska komponenta je besedilu podarila živost izpisanih slik in veliko domačnost z notranjimi svetovi nanizanih karakterjev, ki jih avtorica pozna kot lasten žep.

Premiera monodramske predstave Domovci je svoj prostor našla v bogatem naboru programa poletnega festivala Dobimo se pred Škucem. Nagrajeno besedilo Ane Marije Veselčić je pripoved mladostnikov (in ene izmed vzgojiteljic), ki zaradi težkih družinskih razmer bivajo v domu. Domovci so slovensko praizvedbo doživeli že maja v Dvorani Alme M. Karlin Cankarjevega doma v obliki radijske igre, ki je bila sočasno prenašana na valovih Radia Ars; premiero studijsko posnete radijske igre pa lahko pričakujemo oktobra. Režijo obeh variant, radijske in monodramske priredbe, podpisuje Alen Jelen.

Bolj kot pahljača posamičnih domskih individuumov se na odru razpira enoten domski svet. Vsi uporabljajo iste pločevinaste krožnike, spijo na enakih posteljah, sedijo na abonentskih mestih v jedilnici in so nalepljeni na isti ekran z risankami. Domski svet je tako jasno zarisan pred gledalstvom, notranji svetovi njegovih prebivalcev pa nam ostanejo skriti za zaveso posplošenosti in resicami ironije.

V pričujoči monodramski različici v domski svet in med njegove prebivalce vstopamo prek Lele (Lara Wolf), zdaj že odrasle domovke, ki ji je nedavni obisk doma vzbudil kopico spominov. Priredba besedila Katje Markič poleg črt in dramaturške prerazporeditve toka izpisanih Lelinih izpovedi vsebuje tudi monološke izseke drugih karakterjev (Suzane, Daske, Frana), to pa od igralke zahteva vešče preklapljanje med različnimi liki. Lara Wolf kot Lela vstopi v galerijski prostor skozi zastekljena zadnja vrata, v široki plapolajoči modri poletni oblekici in allstarkah (kostumografija Claudi Sovrè) ter z majhnim prenosnim radijem v rokah deluje sproščeno, frajersko. Radio se hitro izkaže kot pomemben element, ki usmerja tok igralkine pripovedi tako z izseki iz izpovedi drugih likov (v predstavi predvajani posnetki so izseki iz radijske različice, v kateri nastopajo tudi Lara Fortuna, Lučka Počkaj, Jure Žavbi in Filip Štepec) kot z izbrano glasbo – ter jasno sooblikuje ritem predstave. Kljub dramaturško upravičeni prisotnosti radia na odru pa je Lelino prisluškovanje glasovom iz preteklosti nekoliko neprepričljivo z režijskega in igralskega vidika. Motivacija za vsakokratni prižig radia je nejasna in deluje mehanično, igralka pa zvečine deluje, kot bi po radiu poslušala nekaj še neslišanega, novice iz sveta domovcev, ne pa notranjih odzvenov, kakor pa jih gre razumeti glede na potek igre.

Prav radijski posnetki sicer tudi odločilno pripomorejo k jasnejšim prehodom med pripovedmi različnih karakterjev. Interpretacije delcev zgodb Lele, Suzane, Daske in Frana, kakor jih podaja Lara Wolf, so premalo diferencirane. Iz povedanega (in predhodne radijske najave glasu na odru sicer odsotnega igralca) se sicer razume, da je igralka vskočila v novo vlogo – kdo pa naj bi ti karakterji bili, je težje zapopasti. Gledalec večji del časa lahko tudi tehta, ali gre za Lelino ali Suzanino zgodbo, in ju zlahka pomeša med sabo, če ni iz besedila eksplicitno razvidno, za katero izmed njiju gre. Bolj kot pahljača posamičnih domskih individuumov se na odru razpira enoten domski svet. Vsi uporabljajo iste pločevinaste krožnike, spijo na enakih posteljah, sedijo na abonentskih mestih v jedilnici in so nalepljeni na isti ekran z risankami. Domski svet je tako jasno zarisan pred gledalstvom, notranji svetovi njegovih prebivalcev pa nam ostanejo skriti za zaveso posplošenosti in resicami ironije.

Domovci z osrednjo nosilko Laro Wolf sicer vzbudijo simpatijo do otrok, ki so – morda bedno, morda eksotično, morda pa zgolj navadno – zavetje svojih mladih let našli na kraju, kjer si lahko »med kakanjem govorijo skrivnosti«, kjer se morajo truditi, »da ne umrejo od smeha«, ko ljudje nanje zrejo s pomilovanjem, in kjer postaneš samostojen čez noč, da jih le dopolniš osemnajst – igralko pa vabijo, da še bolje razčeše interpretacijske tančine.