Kritiško uveljavljena nemška avtorica Theresia Walser v svoji predstavi Taka sem kot vi, rada imam jabolka preko tolmača Gottfrieda angažiranemu gledalcu ponudi kritiko totalitarnih sistemov in avtoritarnih voditeljev, preostalim pa komičen prikaz (namerno) izgubljenega s prevodom.
Čeprav gre za uveljavljeno avtorico, je to šele njeno drugo delo, ki je doživelo uprizoritev na naših odrih. Tokrat spremljamo tri žene nekdanjih diktatorjev, ki v avli čakajo na novinarsko konferenco, kjer bodo predstavili načrte za snemanje filma o njihovih življenjih. Družbo jim dela še tolmač Gottfried (Mario Dragojević), ki poskrbi za komične vložke.
Prva izmed dam, ki nam na odru pokaže svoj obraz, je gospa Leila v upodobitvi Tjaše Železnik. Že iz njene oprave je jasno, da gre za urejeno gospo, ki ji videz pomeni veliko. Rada se pohvali s svojimi dosežki in se obnaša uglajeno, vendar se pretirano trudi prikazati svojo prefinjenost. Jette Ostan Vejrup je namenjena vloga gospe Imelde. Prej jo slišimo, kot zagledamo, kar pusti dober prvi vtis. Za razliko od Leile se ne trudi s pretirano uglajenostjo, a prav tako uživa v svojem razkošju. Tretja žena je gospa Margot, ki jo je upodobila Ajda Smrekar. Ni ji mar za materialne dobrine, njena diktatura ni povezana s težnjo po individualni dobrobiti, ampak zgolj uteleša idejo, kar jasno pove tudi sama. Ponotranjenim vzorcem iz Nemške demokratične republike ne more ubežati – postavlja zidove med seboj in preostalim svetom, se skriva za časopisom ali obrnjena stran stoji v kotu. Margot od vseh likov deluje najbolj togo s svojo strogostjo in nedostopnostjo, ki se ne razvije preko tega.
Vsaka izmed žena pri gledalcu vzbuja rahlo nelagoden občutek, vsaka ima neko lastnost, ki je pretirana. Zasluga gre tudi igralkam, ki jih upodabljajo, vsaka s svojo mero, ki učinkuje. Začetna neprijetnost, ki jo začuti gledalec, dobi še večji smisel kasneje, ko spozna njihove nazore. K temu pripomore tudi scenografija, z urejenostjo avle v socialističnem stilu opozarja na ideje sistema in hkrati na ujetost protagonistk v zgodovini.
Gospe se med seboj redko strinjajo, zmedo pa še povečuje tolmač, ki ne zmore točno prevajati besed, ki jih izrečejo. Včasih jih prevaja napačno, jih povezuje v nove povedi s popolnoma drugačnim pomenom ali pa preprosto obmolkne, s čimer ustvarja komični učinek. Če se nam sprva zdi, da je vzrok te zmedenosti neupoštevanje pravil žena – prehitro govorjenje in prevelika količina izrečenih besed – je skozi predstavo vedno bolj jasno, da za tem tičijo osebni razlogi. Gottfried je namreč odraščal pod diktaturo Margot in njenega moža. Zaradi njunega sistema je ostal brez lastnega glasu in zdaj lahko samo ponavlja besede drugih. Vedno bolj se zapleta, saj ne želi prevajati kočljivih vprašanj in neprijetnih odgovorov, dokler ne izbruhne in na plano privrejo stare zamere. Pri tem končno najde svoj glas, a ga žal razume le Margot. S tem se komično spreobrne v tragično, saj ob doživetem živčnem zlomu namesto empatije od žena dobi posmeh, ravno nasprotno pa je pri gledalcih.
Ko izgine ovira – tolmač, se zdi, da med damami prvič steče normalen pogovor, čeprav se ne razumejo (morda pa ravno zato). Poleg premišljene kostumografske ideje, da vse nosijo krzno, besede Imelde (»Novi ljudje vedno vse pokvarijo«) pokažejo, da dame vendarle nekaj druži. Povežejo se v skupni ideologiji – nostalgičnem spominjanju na stare, boljše čase, pa tudi v zaskrbljujočem pomanjkanju obžalovanja.
Pod krinko humorja in lahkotnosti predstava odkriva vedno aktualne teme. Rešitev avtorice, da resno tematiko diktature in izkoriščanja ljudstva preplete s humornimi vložki, se zdi razumljiva, saj tako predstavo približa občinstvu, sprosti napetost in težavnost prikazanega na odru ter s smehom ponudi odrešitev. Kljub temu pa neprijeten občutek ostane; smeh ponudi zgolj hipno odrešitev. Šele po predstavi gledalec začuti aktualnost prikazanega – zaskrbljujoč vzpon diktatorskih voditeljev ter pomanjkanje empatije tistih, ki so zaslepljeni z ideologijo in oblastjo.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.