Po gostovanju v Cankarjevem domu in koprskem gledališču konec maja letos je bila srbska gledališka uprizoritev Bilo je nekoč na Brionih ponovno na ogled na razprodanih ponovitvah v Celju, Mariboru, Ljubljani in Kopru med 5. in 8. novembrom 2025. Ena najbolj priljubljenih regionalnih produkcij zadnjih let, premierno uprizorjena 17. februarja 2023 v mestu Svilajnac, sto kilometrov jugovzhodno od Beograda, temelji na enem najvznemirljivejših srečanj v zgodovini Jugoslavije.

Avtor besedila in režiser uprizoritve Kokan Mladenović jo je zasnoval na osnovi dokumentarnega gradiva o tridnevnem srečanju Josipa Broza - Tita in Jovanke Broz z Richardom Burtonom in Elizabeth Taylor. Takrat najrazvpitejši in najkapricioznejši hollywoodski igralski par je 31. julija 1971 prispel v Titovo poletno rezidenco na Brionih. Povod za srečanje je bila Burtonova vloga Tita v filmu Sutjeska (rež. Stipe Delić, 1973), pri kateri je ob podpori celotnemu filmu vztrajal sam Tito. Eden najdražjih jugoslovanskih filmov o najobsežnejšem spopadu na območju Jugoslavije med drugo svetovno vojno blizu reke Sutjeske v jugovzhodni Bosni, ki je trajal od 15. maja do 16. junija 1943, je z mednarodnimi filmskimi zvezdami – ob Burtonu v vlogi Tita je Savo Kovačevića odigral Ljuba Tadić, medtem ko je Orson Welles uprizoril Winstona Churchilla – poskušal prekositi uspeh filma Bitka na Neretvi iz leta 1969 (rež. Veljko Bulajić).

Dokaj skopi pisni dokumenti, fotografije in arhivski posnetki jugoslovanskih medijev, biografski zapisi o življenju štirih vpletenih zgodovinskih osebnosti, dnevniške beležke Richarda Burtona ter omenjena filma so material, ki je služil kot osnova besedila in uprizoritve. O tem, kaj natančno se je dogajalo v treh dneh tistega vročega poletja pred dobrega pol stoletja razen Burtonovih kasnejših opisov in navedb o tem, da se je na Brionih bolj ali manj dolgočasil in da je bila Liz navdušena, ni znanega skorajda ničesar. Kar pomeni, da je dogajanje dve uri trajajoče uprizoritve plod domišljije ustvarjalcev, ki so skozi dinamičen žanrski preplet zgodovinske oz. intimne drame, trilerja in komedije, kamor jih je vodil ustvarjalni proces, ustvarili možen razvoj dogodkov in odnosov ob srečanju štirih izjemnih osebnosti. Vendar se domet uprizoritve ne ustavi na intimni ravni posameznikov v nekem zgodovinskem trenutku, ampak z večplastno tematsko strukturo in metaforično razslojenostjo prikazani mikrokozmos razširi na sodobni, univerzalni makrokozmos.  

Pomenljiv je že naslov uprizoritve, ki z mitično formulo neskromno evocira naslove odmevnih filmskih fresk, ki z zavestno navezavo na mitologijo problematizirajo določena zgodovinska obdobja, kolektivni spomin in kulturno identiteto, predvsem pa nostalgijo po izgubljenih časih: vestern Bilo je nekoč na Zahodu (1968) in gangsterski Bilo je nekoč v Ameriki (1984) Sergia Leoneja, Tarantinov nostalgični Bilo je nekoč v Hollywoodu (2019) in Antonijevićev romantični Bilo je nekoč v Srbiji (2022). Avtorska ambicija ustvariti »veliko zgodbo« je v besedilo in uprizoritev Bilo je nekoč na Brionih razen nostalgične note vpisana kot dvoumna, kritična in komična sugestija o domnevno pomembnem zgodovinskem dogodku, o katerem zanesljivo vemo zgolj to, da se je zgodil.

Meditativno zastavljeni uvod, v katerem se štirje akterji – sedeč na rampi z dramskim besedilom v rokah, ki ga nameravajo uprizoriti – predstavijo in si z nadevanjem kozmetičnih dodatkov odprejo vstop v svet vlog, ki jih bodo igrali, služi kot ekspozicija. Odeti v nevtralno bela, udobna oblačila in obuti v bele superge, ne posnemajo zgolj črno-bele fotografije obeh parov, ki jim jo je predočil režiser na prvi vaji, še manj nakazujejo na morebitno lahkotnost poletnega srečanja, ampak sugerirajo tabulo raso, kamor bodo igralci projicirali svoje vloge. 

Prav izmuzljiva igra vlog je osrednja tema uprizoritve, v kateri ne gre za rekonstrukcijo, dekonstrukcijo ali glorifikacijo zgodovine, niti za dokumentarni ali karikirani prikaz nekega obdobja v našem prostoru, ampak za oddaljeni, kritični pogled na nekdanjo ideologijo, vrednote, življenje v skupni državi in vzporejanje z današnjim svetom kot neizogibno posledico. Na izoliranem otoku nezamisljivega blagostanja spremljamo trk dveh nasprotujočih si svetov, utopično-socialističnega in kapitalističnega, in trk štirih javnih osebnosti, kjer se skozi konverzacijsko dramo v domala albeejevski maniri prično razkrivati različne vloge, ki jih igrajo. Meditativni uvod kmalu preide v dinamično preigravanje medsebojnih razmerij, kjer se pod humorno začinjenimi vložki preizprašujejo odnosi med politiko in zasebnostjo, umetnostjo in zasebnostjo, politiko in umetnostjo ter položaja žensk v njih, pri čemer naraščajoče tenzije pripeljejo do skorajda vivisekcijskih razkrivanj. Še posebej v dialogu Liz in Burtona, ki v pomenljivem prepletanju resničnosti in iluzije uprizorita enega izmed njunih številnih javno-zasebnih konfliktov, pri tem pa fluidno preideta iz »resničnosti« v »iluzijo«, ko se v besedilo vplete delček dialoga med Marto in Georgeem iz Albeejeve drame Kdo se boji Virginije Woolf?

B./G.: Nekoč, ko sem jadral mimo Majorke …
E:/M.: Ti nisi nikoli jadral mimo Majorke … Nikoli nisi bil v Sredozemlju …
(…)
B./G.: Totalna vojna?
E./M.: Totalna.

(Prev. Zdravko Duša, Gledališki list SNG Drama Ljubljana, 1997.)

Drame iz leta 1962, ki jo je debitantski režiser Mike Nichols štiri leta kasneje z Liz in Burtonom pompozno prenesel na filmsko platno in ki je kapriciozni filmski ikoni prinesla drugega oskarja. Tistega oskarja, ki ga Burton, kot slišimo z odra, ob sedmih nominacijah zanj nikoli ni prejel, kar mu ob Lizini erotični in ekonomski nadvladi (za svoje vloge je bila neprimerno bolje plačana) odvzema dominantno vlogo.

Razen poigravanja z različnimi identitetami – politično, umetniško, zasebno – se uprizoritev poigrava tudi s časovno perspektivo, saj posamezni liki skozi igro simbolov, ki jih predstavljajo, razkrivajo delčke lastne usode, kot se bo dogajala v prihodnje. Hkrati pa se nadvlada politike nad umetnostjo, za kar si prizadeva Tito in kar Burton občuti kot napad na njegovo umetnost, kaže v začetnem daljšem dialogu vseh štirih akterjev o predvidenem snemanju filma Bitka na Neretvi, kjer naj bi prav tako igral Burton. Do dogovora o sodelovanju v filmu ne pride, ne zgolj zato, ker je Burton zaradi hudo komplicirane zgodbe okrog vpletenih strani in taktične prevare prenosa ranjencev čez reko raje odstopil (in se v trenutku, ko je v film Sutjeska hotela vstopiti tudi Liz, zgovorno hotel vrniti), ampak predvsem zato, ker je bil film posnet dve leti pred njihovim srečanjem.

Skozi duhovite, napete in čustveno ostre dialoge se izrisujejo razmerja med politiko, umetnostjo, močjo in identiteto. Igralci ne prikazujejo realističnih osebnosti, temveč preizprašujejo simbole, ki jih te osebnosti predstavljajo, ter univerzalne vedenjske in čustvene vzorce, s čimer nenehno reflektirajo tudi sodobni čas. Dialog Jovanke (Sanja Marković) in Elizabeth (Tihana Lazović) o položaju žensk tako v politiki kot umetnosti je v svetu aktualen tudi danes, Titovega (Branislav Trifunović) monologa o propadlih revolucijah ni mogoče slišati brez zavedanja zdajšnjih konfliktov v svetu, tudi študentskih protestov v Srbiji, Burton (Milan Marić) s srditim bojem proti uporabi umetnosti kot orodja politične propagande dreza v srž sodobnega (tudi srbskega) političnega angažmaja. Preplet odrske iluzije in resničnosti celo nagovarja gledalca k vprašanju, ali igralci nastopajo v vlogi protagonistov ali protagonisti govorijo skozi njihove intimne glasove in jih pretvarjajo v univerzalne.

Omenjeno belo barvo kostumov smiselno dopolnjuje tudi povedna scenografija. Napihljivi rekviziti bolj kot poletno igrivost sublimno nakazujejo tako napihnjenost celotnega dogajanja kot tudi iluzorno pomembnost posameznega ega. Kažejo na iluzijo o Jugoslaviji kot prostoru (večnega) blagostanja in njenega (večnega) voditelja, ki sta se v nekem trenutku razblinila, podobno kot se razblinijo palme, sedežne garniture in koktajli, ko jim Richard Burton – Milan Marić ob koncu predstave odmaši čepke ter s tem nazorno (in metaforično) pokaže, da je »predstave« nepreklicno konec.

Zaključek uprizoritve, ki bolj kot na spektakelsko noto stavi na do kraja izkoriščeno igralsko bravuroznost, se zaokroži v njen uvod; igralci s ponovnim pristopom k rampi in z odlaganjem kozmetičnih dodatkov ponudijo »razplet« kot refleksivno, kritično meditacijo o izgubljenih idealih, prepletu nezanesljivega kolektivnega spomina z iluzijami in predsodki, o iskanju identitet skozi različne družbene vloge, o razmerju politične manipulacije in osebne svobode oz. javnega in zasebnega. Kljub vseskozi vedri atmosferi predstava Bilo je nekoč na Brionih – kjer ob stoječih ovacijah igralci razgrnejo belo platno z napisom »Aplavz za študente v Srbiji« – gledalca zapušča z mešanimi občutki o resničnosti in iluziji naše polpretekle zgodovine pa tudi o tem, kaj smo z njo izgubili.