Komu verjeti – Dorini ali Tartuffu? In nato sprejeti njeno ali njegovo resnico z vsemi argumenti pa tudi tveganje, da boste zapeljani, zmanipulirani. Pričakovali smo imenitno predstavo in dobili smo jo! V sredo, 21. decembra 2022, je bila ob 20. uri v koprskem gledališču na sporedu predstava oziroma avtorski projekt Igorja Vuka Torbice po motivih Molièrovega Tartuffa v koprodukciji Srbskega narodnega gledališča iz Novega Sada in Narodnega gledališča Sombor. Predstava je potekala v srbskem jeziku.

Srbski gledališki kritiki so jo označili za predstavo desetletja. Dobila je 22 nagrad na festivalih v regiji, vključno z nagrado ansambla Srbskega narodnega gledališča za dramsko igro in nagrado za režijo Bojana Stupice, posthumno jo je prejel režiser Igor Vuk Torbica. Molière v izvirnem besedilu piše o religiozni hinavščini in lažeh ljudi tistega časa, priredba Igorja Vuka Torbice pa like postavi v današnji čas z njihovimi vsakdanjimi problemi, lažmi, hinavščino in manipulacijami v družini, znotraj katere nam predstavi njihovo delovanje, odnose, nemoč, podrejenost, prilagodljivost, zvitost, globino pa tudi upor proti sistemu, upor proti vsemu.

Dorina, igra jo perfektna Hana Selimović, takoj naveže stik z gledalci. Sproščena, preprosta igra nas potegne v zgodbo, Dorina nam pripoveduje o sebi, o medosebnih odnosih likov, sporih … Postanemo del uprizoritve, sodelujemo v njej. Igralci nas večkrat vključijo ali pa odrežejo in igrajo, kot da nas ni. Dialog povezuje čudovita kemija, vsak ve, kaj dela, vsak ve, kako nas prepričati, kako nas zmesti, zmanipulirati. Vsak nam prodaja svojo zgodbo, vsak lik ima svoje težave, svoje skrite želje, ki se med predstavo (tudi s pomočjo Dorine, ki nam razkrije marsikaj) razgalijo na odru in pred publiko. Tihi, prijazni, skriti Tartuffe pa nas očara s svojo mirnostjo, prepričljivostjo, argumentiranostjo, vsevednostjo in nas tako vse bolj vabi in mami, da se postavimo na njegovo stran. Z vedenjem modreca pridobi vse, verjamejo mu Orgon, Valer, Mariana, Damis, in celo mi mu začenjamo verjeti ter se spraševati, ali ni Dorina ta, ki je nora. Tartuffe brani druge pred Orgonom, prepričuje ga, dokler mu Orgon ne začne verjeti. Damis hoče Elmiro, Tartuffe ga brani. Valer in Mariana hočeta biti skupaj, Tartuffe ju brani. Dorina napada Tartuffa, on jo brani … Tartuffe ima Orgona v popolni oblasti, Orgon mu jé iz roke, njegova lutka je. Počasi vsi, zmanipulirani, popadejo v hipnozo, izgubijo zavest in svoj jaz ter se nevede podredijo Tartuffu. Le Dorina do zadnjega bije bitko. In jo izgubi. Konča najbolj tragično, pod mizo, mrtva, a svobodna. Izvrstna igra, pri kateri manipulaciji podleže marsikateri gledalec, je obogatena s številnimi verzi iz prvotnega Molièrovega besedila, seveda v srbskem prevodu, ki delujejo prepričljivejše, dvignjeno.

Vsak od nas ima svojo resnico. Katera je prava, moja ali vaša ali Tartuffova, pa je odvisno od argumentov, ki jih bomo uporabili za podkrepitev svoje »resnice«. Vse je relativno. Vse je subjektivno.

Dogajanje je postavljeno v Orgonovo hišo, v dnevno sobo. Nevpadljiva, mirna, tiha, mehka scena je poskrbela, da sta bila igra in dialog na prvem mestu. Pretirana uporaba pripomočkov tako pride do izraza pri zabavi v čast Tartuffu. Konfeti, šampanjec in drugi pripomočki so mu dajali še večjo moč, on pa se je navzven lažnivo vsega tega branil. Preprosti, a meščanski in elegantni kostumi so dajali videz močne, bogate družine višjega srednjega sloja, ki tako le še bolj kaže popolno zunanjo podobo, v resnici pa znotraj živa razpada. Vsa scena in pripomočki nam pomagajo razumeti like ter njihov propad. Gledališče Koper je poskrbelo in uredilo vse potrebno, da smo ves večer uživali v predstavi, ki nas je na koncu enostavno prisilila, da smo gostujoče igralce nagradili s stoječim aplavzom.

Vsi smo vedeli, kdo je Tartuffe – slepar, hinavec, egoist. A bolj ko smo ga poslušali, bolj nas je srkal vase. Verjeli smo mu in dvomili o Dorini, dvomili smo o sebi. Vsak od nas ima svojo resnico. Katera je prava, moja ali vaša ali Tartuffova, pa je odvisno od argumentov, ki jih bomo uporabili za podkrepitev svoje »resnice«. Vse je relativno. Vse je subjektivno. Vojna je mir, svoboda je suženjstvo, nevednost je moč. In ta orwellovska manipulacija države in sistema, ki nam pravita, da smo svobodni, a nas hkrati prepričujeta, kaj je prav in kaj ni, je tako mojstrsko izpeljana, da sami sebi, sužnji, kakršni smo, pravimo, da smo svobodni. Vprašamo se lahko, ali je ljubezen, ki jo čutimo do bližnjega, res čista. Ali ni to le ena od manipulacij in metod tega sveta, kako nas ukalupiti in zasužnjiti (vprašamo lahko Valera in Mariano). Bi res čutili ljubezen, če bi bili resnično svobodni? Kritični posameznik, ki prepozna vse to gnusno zasužnjevanje, pa največkrat nima možnosti preživetja, saj je boj proti sistemu, oblasti, državi tako trdovraten, izčrpavajoč in psihično utrujajoč, da ima posameznik na voljo le prilagoditev, uklonitev in zasužnjenje ali pa v svojem boju do zadnjega diha, nebogljen in proti vsem, tragično konča. A postane svoboden. Zato rešitve ni. Vse naše nepopolnosti so uporabljene proti nam, izdajajo nas, delajo nas šibke, nemočne, zato se uklonimo in podredimo. Da preživimo. Popolnega človeka pa ni. Lahko le stopimo skupaj …

V današnjem svetu, kjer vsak vleče na svojo stran in grabi k sebi, se lahko vprašamo, kako biti svoboden človek in kako se osvoboditi verig manipulacij in subjektivnih resnic, ki nas prisesavajo nase z neoliberalno logiko mišljenja.

Vprašanje je, kaj pomeni biti svoboden?

***
Kritiški zapis je nastal v okviru magistrskega študijskega programa Razredni pouk, ki se izvaja na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Besedila so nastala v sklopu vaj pri predmetu Gledališče in lutke v razredu, mentorica je asist. Irina Lešnik, nosilka predmeta pa je izr. prof. Jelena Sitar Cvetko.