Po letu in pol nestalnih razmer dela v gledališču, ko so se projekti zaganjali, zaustavljali pa spet zaganjali (ter se včasih spet zaustavljali in ponovno zaganjali); po letu in pol iskanja formata, ki bi dal vsaj bežno okusiti gledališko doživetje tudi s pomočjo posnetih predstav; po letu in pol, ko so gledališča in njihovi ustvarjalci poskušali preživeti ter ostati povezani z občinstvom s posnetki branja pravljic, z interpretacijami poezije in sveže spisanih monologov, s kratkimi intervjuji … po tej čudni dobi žalobno spuščene gledališke zavese se je ta spet razgrnila, delo v gledališču je ponovno steklo (številni prestavljeni datumi premier zaradi bolezni in karanten v ansamblu v tem času pač ne štejejo več za resen zastoj), igralci so si nadeli kostume in stopili na oder – zamaskirani gledalci pa so napolnili sedeže v avditoriju. Kot drugod po Sloveniji so tudi v primorskih gledališčih pred pričetkom sveže sezone izvedli še zadnje premiere pretekle; tako je septembra na novogoriškem malem odru po spletni različici doživela odrsko uprizoritev komedija 5 kil sladkorja Gura Korena, v Trstu pa je oder naselila Čudovita Jureta Karasa, mesec zatem pa še Dišeče skrivnosti Barbare Pie Jenič.
Slovensko stalno gledališče (SSG) Trst sicer med tremi primorskimi gledališči zanesljivo prednjači pri izvedbi novih slovenskih dram – v zadnjih sezonah je nastalo kar nekaj tekstov v navezavi z gledališčem (npr. Kdo je videl Coco?, K(o)ronske zdrahe in Bidovec-Tomažič: Tovarištvo). Taki so bili tudi komični muzikal Čudovita, senzorialnogledališka predstava Dišeče skrivnosti pa tudi antično navdahnjena komedija Ptičja φαρμα Jere Ivanc; poleg tega je repertoar vseboval praizvedbo drame Meje sneženja lani preminulega Marka Sosiča, ki je bil s SSG tesno povezan. Na repertoarju pravzaprav ni bilo nobene klasike, ne domače ne tuje – poleg dramskih praizvedb sta bila na spored uvrščena še dva avtorska projekta: pevski MarlenEdith ter (namesto napovedanega Tako bližnji Luce Quaia) Kaplja soli – projekt, navdahnjen s poezijo Edelmana Jurinčiča, ki ga v zasnovi in izvedbi Patrizie Jurinčič Finžgar z veselo radovednostjo pričakujemo na tržaškem festivalu Let's play konec junija. Obstoj in delovanje SSG je očitno vse bolj odvisno od koprodukcij, saj so vsi zgoraj našteti projekti plod sodelovanj z različnimi gledališči – kar pa je v prid živosti in razgibanosti hiše, katere ansambel trenutno šteje le še tri stalne člane. Odločitev SSG za naročanje novih besedil ter odmerjanje prostora avtorskim projektom deluje kot jasen znak gledališča, da hoče živeti, ostati budno, živo in aktualno, povezano s tukaj in zdaj. Pohvaliti gre pogum, da namesto preverjenih klasik svojo potencialno aktualnost in/ali brezčasnost na tržaškem odru preizkušajo še neuprizorjena besedila slovenskih ustvarjalcev; prav tako pa je opaziti prizadevanja za povezovanje s tržaškimi italijanskimi gledališči in igralci, kar je več kot le gesta želje po gradnji dialoške družbe. Zdi se, da je SSG v matični državi večkrat spregledano in pozabljeno, kot da obzorje slovenskega občinstva ne sega čez uradno začrtano mejo med državama – kar pa je škoda, saj že s svojo specifično pozicijo in medkulturnim delovanjem ponuja drugačno gledišče in bi si zaslužilo več dialoga, podpore in pozornosti tudi v slovenskih gledaliških krogih.
Vsak na svoj način in po svojih trenutnih močeh so skupaj s tehničnimi ekipami in podporo vodstva gledališč prispevali tudi številni drugi ustvarjalci – scenografi, kostumografi, oblikovalci luči, skladatelji, oblikovalci giba, koreografi, lektorji, dramatiki, prevajalci, prirejevalci besedil, dramaturgi, režiserji, igralci in še kdo – ko so z žarom svoje ustvarjalnosti pridali svoj del k porajajočemu se svetlikanju na obzorju, ki upajoče vabi v prebujanje novega gledališkega dne.
Po drugi strani je bil na meniju Gledališča Koper dobro uravnovešen repertoar: komična drama Laponska Christine Clemente in Marca Angeleta, otroška Ježeva hišica Branka Ćopića, kultna moderna klasika Indijc hoče u Bronx Israela Horovitza, dvojica dramskih monologov Morje sten Simona Stephensa in Gorana Vojnovića ter že omenjena koprodukcijska komedija Ptičja φαρμα Jere Ivanc – skratka, vse, kar je potrebno za raznovrsten repertoar mestnega gledališča, ki zaposluje sedem igralcev in enega dramaturga. Kljub različnim žanrom in načinom pripovedi so predstave valovale zelo skladno – nobena izmed njih kot celota ni posebej izstopala in uspešno so se zlile v skupnost sezone. V nasprotju z upadanjem redne gledališke publike v Trstu pa se zdi kultura obiskovanja predstav mestnega teatra v Kopru čvrsta; dvorana je bila ob slehernem obisku polna in občinstvo je stopalo v korak z dogajanjem na odru ter se nanj odzivalo. Tako v Trstu kot v Kopru pa se je kakovost uprizoritev izkazovala predvsem z ansambelsko igro. Tržaško so izrazito poživila koprodukcijska križanja in plod tega je bila tudi Ptičja φαρμα, ki je sevala od radosti sodelovanja med tržaškimi in koprskimi igralci; od koprskih v spominu ostajajo tudi iskrivost četverice Laponske ter napeta razmerja trojice v Indijc hoče u Bronx.
SNG Nova Gorica je med vsemi tremi primorskimi gledališči največje in ima na sezono tudi največ premier. (Ne nazadnje je v novogoriškem gledališču stalno zaposlenih kar 22 igralcev in tri dramaturginje; saj ne, da je to kakorkoli pomembno, a vse kaže, da je razmerje v tu obravnavanih ustanovah med zaposlenimi igralci in dramaturgi nekako 7 : 1 in da SSG manjkajo še štirje člani ansambla, da bi medse sprejelo stalnega dramaturškega sodelavca.) Repertoar je zelo raznolik: od otroške predstave, ki močno nagovarja tudi odraslo občinstvo, Čriček in temačni občutek Toona Tellegena in dokumentarne odrske priredbe Inkretove biografije Kocbeka In stoletje bo zardelo: Primer Kocbek prek avtorskega projekta po motivih besedil Oscarja Wilda in Marguerite Duras Bolezen duše do novonastalih Tridesetletnic Eve Mahkovic in Tereze Gregorič ter svežih 52 hertzov po besedilu mlade srbske dramatičarke Tijane Grumić pa vse do moderne klasike dramatike »u fris« Razparač Philipa Ridleyja. Poleg tega je program obsegal plesno predstavo Ikarus, ugledališčeni koncert BetON7, luksemburško koprodukcijo Idiomatic (ki je v Novi Gorici nismo videli) ter predstavo snovalnega gledališča Godzilla Tribute Band. Sicer je od napovedanega do dokončno oblikovanega repertoarja nastalo kar nekaj sprememb, izginili so projekti Očaki, Po potresu (Vsi božji otroci plešejo), Mojster in Margareta ter Pet vrst tišine (slednji se je zamaknil na naslednjo sezono). Ne glede na spremembe v naboru predstav je bila sezona v novogoriškem gledališču zelo dinamična in bogata. V njej so bile združene tako po dikciji kot po estetiki izredno raznorodne predstave jasnih in izrazitih avtorskih glasov. Če bi jih primerjali s tržaškimi in koprskimi, bi za nazadnje omenjene lahko rekli, da so se vse odvijale na Zemlji, medtem ko se je skoraj sleherna novogoriška zdela svet zase. S posebej učinkovito združitvijo uprizoritvenih segmentov so navdušile dušo in duha navdihnile čarobna, a prizemljeno poetična Čriček in temačni občutek, pretresljivo celostno skladna v zunanjem izrazu z vsebino Bolezen duše ter posebej ganljiva 52 hertzov, ki gledalce povabi s seboj na pogumno vijugasto pot. Če malo bolje pogledamo v kolofon ustvarjalcev omenjenih predstav, se zdi, da so vse tri zrasle iz temelja medsebojno oplajajočega režijsko-dramaturškega sodelovanja – pri Čričku sta si igrivost podajala Ivana Djilas in Marko Bratuš, v tkanje telesa Bolezni duše sta se poglobili Yulia Roschina in Ana Kržišnik Blažica, na 52 hertzov pa sta se skupaj uglasila Mojca Madon in Jaka Smerkolj Simoneti – ki je bilo nato podprto z delom preostale ekipe sodelavcev in z odličnimi igralskimi kreacijami.
Primorske gledališke nagrade tantadruj so bile podeljene 22. maja, in bi se z njimi težko bolj strinjala: nagrado za igralske dosežke je prejel član novogoriškega ansambla Matija Rupel, nagrado za najboljšo predstavo v celoti 52 hertzov, nagrado za posebne dosežke pa Andrej Vrhovnik za kostumografijo predstave Ptičja φαρμα; za življenjsko delo je bil nagrajen režiser Dušan Mlakar, ki je v svoji karieri še posebej zaznamoval novogoriško gledališče. In vendar nagrajenci niso bili edini zvončkljajoči znanilci dne na primorskem obzorju po vsesplošno mračni koronski noči. Vsak na svoj način in po svojih trenutnih močeh so skupaj s tehničnimi ekipami in podporo vodstva gledališč prispevali tudi številni drugi ustvarjalci – scenografi, kostumografi, oblikovalci luči, skladatelji, oblikovalci giba, koreografi, lektorji, dramatiki, prevajalci, prirejevalci besedil, dramaturgi, režiserji, igralci in še kdo – ko so z žarom svoje ustvarjalnosti pridali svoj del k porajajočemu se svetlikanju na obzorju, ki upajoče vabi v prebujanje novega gledališkega dne.