Na začetku marca 2020 so pred Prešernovim gledališčem v Kranju že stali plakati s programom in fotografijami uprizoritev, ki naj bi gostovale na jubilejnem 50. Tednu slovenske drame. Simbolično naj bi ga odprla predstava Škofjeloški pasijon, ustvarjena po predlogi najstarejšega dramskega besedila v slovenskem jeziku, a je bila skupaj s festivalom zaradi pandemije odpovedana. Organizacija in potencialna izvedba festivala sta se v naslednjem letu in pol razvili v svojevrsten pasijon; zaradi ponovnega zaprtja javnega življenja sta odpadla tako nadomestni termin jubilejne kot redni termin 51. izdaje festivala. Na začetku novembra letos pa smo ga le dočakali, dogodek je prišel v mesto – 51. Tednu slovenske drame je uspelo v desetih dneh (od 3. do 13. novembra) v živo in skoraj v celoti izvesti bogat tekmovalni, spremljevalni in dodatni program.

Zunajterminski 51. festival slovenske dramske besede se je torej znašel na križišču specifičnih in precej težavnih zdravstveno-sistemsko-ustvarjalno-družbenih vidikov: pandemija kroji vse vidike gledališke produkcije od ustvarjalnega procesa do posedanja gledalcev v dvorani, institucionalna gledališča so se v želji po izpolnitvi abonentskih dolgov po večini spustila v hiperprodukcijo predstav, neodvisna scena, ki se je že prej spopadala s težavnimi delovnimi razmerami, pa se je zaradi mačehovske kulturne politike trenutne oblasti znašla pod še hujšim pritiskom. Vsekakor je izvedba festivala v pandemični realnosti, ob hitrih mutacijah virusa in še hitrejših mutacijah preventivnih ukrepov naporen podvig, ki kaže željo po ohranitvi in negovanju podpornega sistema slovenski dramatiki tudi v času, ko se mnogi sistemi majejo in rušijo.

Program letošnjega festivala je bil v vseh pogledih primeren času in situaciji – nekoliko koronsko okrnjen, a vsebinsko razgiban in aktualen, tako na ravni predstav kot dogodkov v dodatnem programu. V tekmovalni in spremljevalni program, ki sta bila letos v celoti izvedena na kranjskem odru, je selektor Rok Andres uvrstil enajst avtorsko, žanrsko in vsebinsko zelo raznolikih uprizoritev – od družbeno kritičnih, kot so dokumentaristični Gejm, zgodovinsko-aktualna Nova rasa in biografska Bidovec-Tomažič: Tovarištvo, do bivanjskih in družbeno reflektivnih, kot so intimno-epski Škofjeloški pasijon, Pošta, tragikomične Žalostinke in epopeja Sedem vprašanj o sreči (slednji na festivalu nista bili izvedeni). Medosebne odnose pretresata Jazz, ki se presenetljivo edini izrecno dotakne pandemične izolacije, in bolgarski Vladimir (edina uprizoritev, ki je v danih razmerah lahko prišla na gostovanje iz tujine), nastal po Zupančičevem besedilu, ki je v najrazličnejših izvedbah že leta ljubljenec mednarodnega programa. Neodvisno produkcijo sta zastopali le dve uprizoritvi, Glejev žanrski kolektivni projekt Not dead enough/Vestern (na festivalu ni bil izveden) in Mitska EX-teatra, ki je se precej uspešno preselila iz prostorsko-akustično zelo specifične ljubljanske Stare mestne elektrarne v kranjski Stolp Škrlovec. Izbor je učinkovito razgrnil raznovrstnost gledališke produkcije v preteklem letu, kar pa je v okviru programa mestoma poudarilo razkorak v prepričljivosti, poglobljenosti in uprizoritvenem potencialu posameznih predstav. Tako se je že kmalu po začetku zdelo očitno, katera uprizoritev si bo prislužila največ nagrad, ob splošno odličnem obisku predstav pa sta se favorita precej hitro izjasnila tudi pri občinstvu.

Vsekakor je izvedba festivala v pandemični realnosti, ob hitrih mutacijah virusa in še hitrejših mutacijah preventivnih ukrepov naporen podvig, ki kaže željo po ohranitvi in negovanju podpornega sistema slovenski dramatiki tudi v času, ko se mnogi sistemi majejo in rušijo.

Nekoliko slabše je bil obiskan vsebinsko premišljen in izjemno aktualen dodatni program, ki se je z različnimi dogodki lotil perečih problematik in polemik v polju uprizoritvenih umetnosti, hkrati pa ponudil prostor za refleksijo, sodelovanja in nove projekte. Relevantna je bila diskusija na okrogli mizi z naslovom »Spolne in psihične zlorabe v polju gledališča, študijskih procesov in izobraževanja«, ki je osvetlila skrb vzbujajoče stanje na tem področju. Ko so se z razkritji spolnega nadlegovanja v akademskem prostoru začele pojavljati zahteve po ukrepanju, se je namreč izkazalo, da konkretnih vzvodov in varovalk, ki bi žrtev v postopku varovale in ji omogočile anonimno prijavo, ni; prav tako je nejasna sama definicija zlorabe moči in spolnega ter psihičnega nasilja, žrtve pa so pogosto diskreditirane. Odpiranje tematike v okviru festivala pomeni korak k večji transparentnosti in nadaljevanje diskurza, ki ne sme ostati le kratkotrajna »atrakcija« za javnost in medije. Status festivala narodnega pomena je Teden slovenske drame potrdil tudi z izvedbo obsežnega projekta Cankar goes West (Cankar gre na zahod), ki je plod sodelovanja Prešernovega gledališča in gledališke skupine Crane Creations Theatre Company iz Kanade. Prvič v celoti preveden Cankarjev dramski opus, obogaten z zgodovinskim kontekstom in fotografijami, so na predstavitvi poslali v svet z upanjem, da se v prihodnosti v obliki predstav vrne v mednarodni program. Izpostaviti velja tudi produkcijo Mance Lipoglavšek in Helene Šukljan, študentk dramaturgije na AGRFT, z naslovom Dramakurbija. Ta se ponaša s (pričakovano) odlično dramaturško zasnovo, ki srce nosi na dlani in ga kar naprej podaja občinstvu – bodisi z intimnimi izpovedmi, hudomušnimi scenskimi rešitvami ali pa s svobodnim izborom vrstnega reda prizorov.

Spletni program, v katerega so bili uvrščeni tudi Monologi s kavča in spletne bralne uprizoritve Festivala dramske pisave Vzkrik 2020, je deloval kot poskus konsolidacije med gledališčem v živo in avdiovizualnimi projekti, ki so med zaprtjem nastali (in ostali) na spletu, a so se večinoma izkazali bolj za začasen nadomestek kot pa za mogočo smer razvoja uprizoritvene umetnosti. Če se predstave vračajo v dvorane, pa bi bila za večino dogodkov smiselna uporaba spletnih orodij za prenašanje v živo. Dejstvo enega največjih gledaliških festivalov v državi je, da se odvija v Kranju, torej zunaj prestolnice, od koder se pripelje (na žalost) le manjši del občinstva. Tako se polne dvorane na predstavah le redko preslikajo v dodatni program, saj gre predvsem za nestrokovno in abonentsko publiko, ki se morda ne čuti poklicana na vsaj delno strokovne okrogle mize in pogovore. To vrzel so na primer presegli vnaprej posneti in na več platformah objavljeni pogovori z nominirankami in nagrajenkama, ki so avtorice in njihova besedila približali večjemu krogu ljudi.

Letošnja nominirana in obe nagrajeni besedili (sicer znani že od 6. aprila, ko bi se festival sklenil v rednem terminu) odražajo močno prisotnost, celo prevlado kakovostnih besedil izpod peres slovenskih dramskih avtoric. Kljub ugotovitvi strokovne žirije (v sestavi Srečko Fišer, Matej Bogataj in Amelia Kraigher), da je »pandemija kreativne potenciale slovenskih dramatikov bolj inhibirala, kot spodbudila«, lahko v nominiranih besedilih prepoznamo akuten in avtorsko izrazit odziv na različne družbene in moralne problematike. Nagrado Slavka Gruma je prejela Maja Šorli za besedilo Tega okusa še niste poskusili, ki pretresa razmerja moči tako na ravni sistema, družbe in šolstva kot v polju osebnega, nagrado za mlado dramatičarko pa Nina Kuclar Stiković za besedilo Jutri je v sanjah izgledal drugače, družinsko dramo, ki skozi okvir pandemičnega zaprtja raziskuje širše implikacije, ki jih situacija vnaša v medosebne odnose. Na sklepni slovesnosti so podelili tudi bienalno Grün-Filipičevo priznanje za dosežke na področju dramaturgije in teatrologije, ki ga je letos prejel Milan Ramšak Marković. Med uprizoritvami je zasluženo slavil Škofjeloški pasijon, ki mu je strokovna žirija (Rok Bozovičar, Diana Koloini in Viktorija Rangelova) podelila Šeligovo nagrado kot »uprizoritvi, ki se s svojo sugestivnostjo in intenzivnostjo odtisne tudi v kolektivno gledalsko telo«. Ugotovitvi je pritrdilo občinstvo, ki je pasijonu namenilo najvišjo povprečno oceno in s tem nagrado po izboru občinstva. Dobrodošla novost letošnjega festivala je bila podelitev treh novih nagrad žirije, ki izpostavljajo izjemne igralske stvaritve in specifične aspekte posameznih uprizoritev, ki do sedaj s podelitvijo zgolj Šeligove nagrade niso bile posebej prepoznane. Igralski nagradi sta pričakovano dobila Doroteja Nadrah in Blaž Setnikar, ki sta jasno izstopala kot središčni figuri Škofjeloškega pasijona in s tem nosilca izrazitega telesnega in duševnega napora. Posebno nagrado Tedna slovenske drame po presoji žirije je za »družbeno občutljivost« uprizoritve prejel Gejm v režiji Žige Divjaka. Povedno pa je na sklepni prireditvi Tedna slovenske drame umanjkal nagovor ali dva in praznih je ostalo nekaj pomembnih sedežev – med udeleženimi namreč ni bilo niti predstavnikov Mestne občine Kranj niti Ministrstva za kulturo.

Po 51. Tednu slovenske drame lahko sklenemo, da tudi v vsestransko represivni koronarealnosti izpod peres tako uveljavljenih avtoric in avtorjev kot tudi mlajše generacije nastaja kakovostna slovenska dramatika, ki ponuja unikatne interpretacije sedanjosti. V času, ko se tako rekoč vsi vidiki življenja spreminjajo z neznosno hitrostjo in se svet (zlasti prek brezmejnih internetno-medijskih valov in lukenj) plasti na vedno nove vzporedne svetove in resničnosti, je smiselno na oder postavljati dramatike, ki situacijo živijo in ubesedujejo tukaj in zdaj, hkrati pa se z izvirnimi pristopi k pisanju, formi in motiviki obračajo v prihodnost.   

Promocija novonastale slovenske dramske besede je ključnega pomena, saj se zdi, da institucionalna gledališča prepogosto iščejo načine za razumevanje trenutnega specifičnega družbenega stanja skozi starejša, že kanonizirana besedila, katerih naslovi so tudi publiki bolj prepoznavni. Trend se je – spodbudno – začel obračati v zadnjih sezonah, ko je nastalo več snovalnih predstav, ki so besedilo razvile skozi proces vaj, veliko besedil je bilo napisanih tudi po naročilu gledališč. Na žalost pa še vedno veliko izvirne dramatike, predvsem avtorjev mlajše generacije, ostane spregledane, na kar opozarja slogan (»prisilno« upokojenega) Festivala dramske pisave Vzkrik, ki je pospremil tudi spletne bralne uprizoritve besedil: »Če nas ne boste uprizarjali, se bomo pa sami!« Po 51. Tednu slovenske drame lahko sklenemo, da tudi v vsestransko represivni koronarealnosti izpod peres tako uveljavljenih avtoric in avtorjev kot tudi mlajše generacije nastaja kakovostna slovenska dramatika, ki ponuja unikatne interpretacije sedanjosti. V času, ko se tako rekoč vsi vidiki življenja spreminjajo z neznosno hitrostjo in se svet (zlasti prek brezmejnih internetno-medijskih valov in lukenj) plasti na vedno nove vzporedne svetove in resničnosti, je smiselno na oder postavljati dramatike, ki situacijo živijo in ubesedujejo tukaj in zdaj, hkrati pa se z izvirnimi pristopi k pisanju, formi in motiviki obračajo v prihodnost. Po večini razprodane dvorane na festivalu pričajo o pandemičnem pomanjkanju gledališča, ki se dogaja brez filtriranja skozi ekran, med izvajalcem in gledalcem – človekom in človekom, predvsem pa potrjujejo konsistenten interes publike za slovensko dramatiko in uprizoritveno umetnost tudi zunaj prestolnice. Teden slovenske drame, ki je brez dvoma festival nacionalnega pomena, ima s tem odlično popotnico za nadaljnje vzpostavljanje povezav, negovanje in aktivno soustvarjanje slovenskega kulturnega prostora ter za spodbujanje srečevanja dramskih in gledališčih ustvarjalcev v njem. Naj si za konec izposodim besede direktorja Prešernovega gledališča Jureta Novaka: »Naj bo v Kranju doma dobra drama!«