Dva moška in ženska, med njimi pa do skrajnosti napete silnice navezav. Ljubezenski trikotnik? Lahko bi mu tako rekli, a namesto ljubimca v zakonski odnos posega ženin brat. Bi trikotniku Liam-Helen-Danny sploh lahko rekli ljubezenski? Jih res veže ljubezen?

Sirote britanskega dramatika, scenarista in producenta Dennisa Kellyja so nazoren prikaz bolestnih čustvenih navezav, ki so nekdaj morda bile (ali vsaj kanile biti) ljubeče, osiromašene pa se sprevračajo v svoje nasprotje. Namesto pristne medsebojne skrbi in podpore akterji drug iz drugega izvabljajo najtemnejše plati duše in osebnosti. Anksioznost, manipulacijo in agresijo, ki iz dušečih družinskih navezav odsevajo tudi navzven, v družbo, je koprsko gledališče v preteklih sezonah osvetlilo že z Razparačem Philipa Ridleyja in dramo Indijc hoče u Bronx Israela Horovitza. Tokratna predstava je tako pretresljiva poglobitev tu že prisotnih tem: ob ogledu Sirot zaslišimo odmev Indijca, saj se na soroden rasistični incident tokrat zazremo z drugega gledišča. To, da so tako Sirote kot Indijc hoče u Bronx režijsko delo Renate Vidič in da v obeh nastopata Blaž Popovski in Mak Tepšić, se izkaže za zelo plodovito.

Uprizoritev v mali dvorani gledalstva ne posede le na običajne tribune, temveč ga s sedeži, ki oder obkrožajo z vseh strani, povabi v neposredno bližino dramatičnega dogajanja. Med trojico nastopajočih tako rekoč nemudoma začno vznikati številne manjše in večje bitke za prevlado. Jedilnica z dnevnim prostorom, ki jo označujejo jedilna miza s stoli – izmed katerih zgovorno prazen vso predstavo ostane otroški stolček – in rdeča zofa (scenograf Milan Percan), je ring, v katerem od vseh strani padajo odkriti in zahrbtni udarci, premišljeno namerjeni zamahi in impulzivne izstreljene batine. Ne glede na to, da akterji med seboj ne obračunavajo fizično, temveč psihično/čustveno (strokovni svetovalec dr. Aleksander Zadel), je nasilje osrednji način njihove komunikacije.

Čeprav si kdaj želimo, da bi videli obraz govorečega, so prezence igralcev dovolj močne, da našo pozornost hranijo tudi s svojimi hrbti. Tjaša Hrovat, Blaž Popovski in Mak Tepšić so namreč vsi po vrsti odlični.

Umeščenost gledalcev na vse strani igralne površine dodatno stopnjuje klavstrofobično ujetost v toksične odnose, obenem pa se s tem, ko so opazovani z vseh strani, še povečuje strah, da bo Liamov zločin razkrit in dinamika odnosov enkrat za vselej uničena. Če igri prisostvujemo z bližine (ki je zaradi razporeda sedež na vseh straneh odra dostopna večjemu številu gledalcev), se je nemogoče izogniti močnim čustvenim vibracijam in gostemu vzdušju, ki ga nasičujejo intenzivne igralske energije – družinska zgodba »sirot« nam zleze pod kožo, da nas zmrazi v drobovju. Očitno je, da je režijska skrb skušala razpreti vpogled v karakterje celotnemu občinstvu, kar pomeni, da (skoraj) nikoli nihče nima pregleda nad obraznimi izrazi in gestikulacijo vseh treh v dramo vpletenih. Čeprav si kdaj želimo, da bi videli obraz govorečega, so prezence igralcev dovolj močne, da našo pozornost hranijo tudi s svojimi hrbti.

Tjaša Hrovat, Blaž Popovski in Mak Tepšić so namreč vsi po vrsti odlični. Manipulativno Helen, ki iz strahu zase deluje preveč zaščitniško do brata, Tjaša Hrovat oblikuje z natančno odmerjenimi temperaturami v odnosih. Njena Helen je hladno tesnobna in žolčno prezirljiva, živčno gospodovalna in mačje zapeljiva – kar ji pač narekuje gon za ohranjanje statusa quo. Zablodelega Liama, ki se usodne noči huligansko znese nad nedolžnim arabskim priseljencem, utelesi Mak Tepšić. Njegova visoka postava in občasno nerodna telesna govorica podčrtujeta nezrelost Liamovega karakterja, njegovo popolno odvisnost od starejše sestre. V Liamu Maka Tepšića se ob vlogi okrutnega mučitelja mešata naslada in pretresenost, panika pred posledicami in sprevržen ponos. Moralni kompas trojice, Dannyja, ki edini ne razmišlja le o sebi, odigra Blaž Popovski. Ujet v pogubno mrežo Heleninega podcenjevanja, Danny prestopi meje etičnega ravnanja ter sodeluje pri ustrahovanju in znašanju nad Liamovo žrtvijo. Danny Popovskega izmed vseh treh doživi največjo spremembo – od trezno umirjenega do razbesnelega, od potrpežljivo dobrohotnega do odtujenega in gnusa polnega. Igra vseh treh je dosledno psihološko poglobljena, težo dogajanja pa že sam tekst vsem trem porazdeli enakomerno. Jezik je poln kletvic, ki dodatno osvetljujejo stanje duha vseh akterjev, govor pa zvečine hiter in dobro artikuliran (lektor Martin Vrtačnik); nekaj govorne nepreciznosti (tj. melodija primorske govorice) je sem in tja opaziti zgolj pri Popovskem. Kostumi so izbrani ustrezno (kostumografka Nina Čehovin) in sodelujejo pri hitrem in jasnem razbiranju karakterjev.

Visoko eksponirana zgodba Sirot informacije dozira nadvse premišljeno ter dejanske dogodke razkriva postopno. Čeprav je ogenj, ki neti dogajanje, zdaj manjši, zdaj večji, v loncu odnosov neprestano vre in močna napetost vzdržuje pozornost gledalcev od začetka do konca. Kot nepotrebna, v večji meri celo moteča, se izkaže le glasba (avtor glasbe Mirko Vuksanović). Ta se pojavlja predvsem na prehodih, včasih tudi kot podlaga. Očitno je, da želi glasba napetost še stopnjevati in podžigati, a z uporabo generičnih glasbenih vzorcev za doseganje dramatičnosti deluje predvsem pretirano – podobno, kot če bi okusni jedi dodali še merico ojačevalcev okusa, za vsak primer pač. In vendar – apetit po spremljanju odrskega dogajanja nas ne zapusti, saj so Sirote s silo besedila, precizno poglobitvijo v psihologijo karakterjev, spretno režijo in izvrstno igro kakovostna predstava v naturalistični maniri, po kateri je malone nemogoče ostati ravnodušen.