Njen zaprepaden pogled nas pritegne k opazovanju. Kontrast med igralkinimi čustvi in scenografijo je nepričakovan in v nas vzbudi radovednost.

Vseskozi nas spremlja prepletanje humorja, čustev in grške mitologije. Pri omenjenih treh dejavnikih se mi zdi ključno, da igralci razumejo svoje like in tudi položaje, v katerih se znajdejo. Menim, da je vsak izmed njih dobro okarakteriziral svojo vlogo, ji dodal osebno noto z določenimi besedami znotraj zapisanega dramskega besedila, kretnjami in obraznimi mimikami. Zelo dobro so delovali tudi v medsebojni komunikaciji in z dopolnjevanjem drug drugega poskrbeli za še bolj tekočo uprizoritev. Največ humorja in grške mitologije se uporabi v prvem delu predstave. Pojavi se tudi interakcija med Demetrijem, ki ga odlično odigra Matej Puc, in občinstvom. Velikokrat lahko gledalci dobimo občutek, da Demetrij in v drugem delu Lisander in Hermija zgodbe pripovedujejo izključno nam. Dobro premišljeno je bilo tudi gibanje v prostoru in telesno prikazovanje različnih objektov, ko se je na odru uprizarjal mit (»igra v igri«). Na tem mestu bi rada omenila še monologe, ki nas presenetijo z neverjetnimi preobrati čustev nastopajočih. Hermija, ki jo upodobi Jana Zupančič, si je Lisandra (Robert Korošec) ves čas želela, kasneje pa pride do spoznanja, da si želi le sámosti in svobode. Lisander, ki ves čas ljubi Hermijo, naenkrat ljubi Héleno. Prav tako po Héleni hrepeni Demetrij, ki se zanjo ne razgali le čustveno, pač pa tudi telesno. Vse monologe pospremi naraščajoča glasba, ki vzdušje v dvorani naredi še bolj napeto. V predstavi pride tudi do menjave likov, kjer Tezej in Hipolita, ki ju odigrata Primož Pirnat in Jette Ostan Vejrup, zamenjata vlogi. Prav tako si izmenjata kose oblačil in sta s tem v svoji igri še prepričljivejša.

Scenografija ima, kljub temu da ostaja skozi vso predstavo enaka, svojo dinamiko, za katero poskrbijo igralci s presedanjem, premikanjem miz, stolov in prtov. Dodaten učinek dodajajo luči, ki so v prvem delu prižgane tudi v dvorani, ne le na odru. V drugem delu smo gledalci v temi, luči na odru pojenjajo in dodajajo dodaten občutek tesnobnosti. Zadnja stena se z lučmi barva v različne pisane barve. Pohvalila bi tudi kostume, ki so bili krasno izdelani in likom primerni.

Gledališko uprizoritev sem si ogledala iz devetega sedeža trinajste vrste, kar je čisto na sredini. Tako sem imela lep pravokoten pogled na sceno, igralce in gledalce, ki so v igri vidno uživali. Predvsem v prvem delu smo se skupaj nasmejali šalam, v drugem delu pa dovolj resno sočustvovali z igralci na odru. Na koncu smo jih pospremili z bučnim aplavzom, ki so si ga po dveh urah in pol nastopanja tudi zaslužili.

V predstavi Sen kresne noči so na prefinjen način prikazani humor, strast, ljubezen in hrepenenje. Ko to skozi igro podajajo izjemni igralci, lahko samo sediš, uživaš in jim prisluhneš. Ker sem sama glede moderniziranja klasičnih dram velikokrat skeptična in v dvomih, moram na tem mestu povedati, da sem bila pozitivno presenečena. Osebna nota me ni zmotila, v resnici se mi je zdela zelo dobrodošla in je v igro prinesla svežino, ki nas ni odvrnila od bistva zgodbe, kvečjemu je le potrdila zapis Igorja Mavra: »Vsaka generacija si mora ustvariti svojega Shakespeara.«

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.