Predstava o iskanju čudeža v teatru staplja mejo med odrom in gledalci ter se igra s konvencijami tradicionalnega gledališča. O deseturni uprizoritvi, ki temelji na drami Simone Semenič še ni naslova in variacijah na mit o Don Juanu, si pred ogledom nisem znala ustvariti realnih pričakovanj. Vedela pa sem, da se bodo v gledališkem maratonu odpirale nepričakovane in nepredstavljive razsežnosti osvobojenega gledališča. Tudi po desetih urah predstave je jasno, da jasne analize vseh elementov ne morem napisati, doživeti proces je do neke mere neubesedljiv.

Raznoliki principi uprizoritev in izpovedi, zbrani pod skupnim naslovom še ni naslova, v desetih urah predstavijo skoraj vsa doživetja sodobnega gledališča z brstečo igro potujitvenega efekta. Ta se zgodi že s samim vstopom v prostor spodnje dvorane Slovenskega mladinskega gledališča. Skozi kuhinjo, v kateri visijo kopalni plašči in diši piščanec, vstopimo v dvorano, v kateri oder ni dvignjen, temveč je spuščen, odrski delavec pa še končuje scensko postavitev. Zadnja stena je zrcalo, ki odpira nov pogled na odrsko dogajanje in ustvarja optično iluzijo prostora, hkrati pa si ga lahko interpretiramo kot opomin na poznan izrek, da gledališče zrcali realnost in nastavlja ogledalo družbi. Vloga potujitvenega efekta se še stopnjuje ob začetku samega dogajanja s posnetkom telefonskega pogovora med Simono Semenič in režiserjem Tomijem Janežičem ter uvodnim humornim nagovorom režiserja, v katerem nas sprejme presenečen nad našo izbiro, kako bomo preživeli soboto, in poudari, da nas je vesel. Da bo uprizoritev igra s potujitvenim efektom, pa se izkristalizira v repliki Borisa Kosa, ko nam, kapljajoč si kri na povoj okoli dlani, razlaga, kako so v gledališču odigrani prizori nasilja, in pravi: »Jaz se v tem trenutku prav nič ne vživljam.« Režiser Tomi Janežič tako ostaja na robu odra ‒ ki ni dvignjen, temveč je spuščen ‒ in spremlja izpovedi igralcev, ki se vrtijo okoli intimnih odnosov in predstavljajo Don Juana, ki je v vsakem izmed nas. Tako se sočasno prepleta drama Simone Semenič, ki že sama po sebi izstopa iz kalupa tradicionalne dramatike, z izpovedmi zgodb igralcev, ki nihajo med prikazovanjem nasilja in strasti. Igralci se kličejo po imenih, replike pa brez skrivanja berejo z ekranov svojih prenosnih telefonov. S tem povečuje distanco med njimi kot igralci in njihovimi vlogami in ustvarja bližino med nastopajočim in opazujočim. Poudarek je na zapeljankah Don Juana, ki jih predstavljajo Anja Novak, Nataša Keser, Mirjana Medojević, Daša Doberšek in Neda R. Bric.

V igri igre gledališki rekviziti postanejo pomembni scenski elementi in po principu Brechtove pištole prav vsak izmed njih odigra vlogo. Izjemno izčiščena in dodelana scenografija na vsakem koraku opominja gledalca, da je v gledališču, hkrati pa s tem ruši mejo med odrom in avditorijem ter ustvarja suspenz pričakovanja ob začetku omenjenega čudeža. Vsakič znova stopimo v nov prostor, v katerem je pomemben vsak element. Uprizoritev je polna nagovorov, songov in komentarjev, igralci so ves čas v dialogu s publiko, didaskalije so osvobojene in postanejo replike. Samostojno vlogo ima odrski delavec, ki dokončuje scensko postavitev, na oder nosi predmete, na nekaterih točkah pa drži tudi ekran z napisi. Del uprizoritve so tudi pavze. Stane Tomazin nas povabi na zgornji oder ‒ dejansko na oder, kjer sedimo za spuščeno zaveso. Tako smo del odrskega dogajanja, zavesa pa se ne dvigne. Stane Tomazin se iz odrskega delavca prelevi v nosilni lik Don Juana in predstavi avtorski material, za katerega na spodnjem odru ni bilo prostora. Kljub navidezni nepovezanosti s spodnjim dogajanjem intermezzi dopolnjujejo večplastno celoto.

Predstava še ni naslova z menjavanjem prostorov, manjšanjem razdalje med publiko in igralci ter z zgolj na videz zmedeno fragmentarnostjo v izčiščeni viziji desetih ur ustvari čudež, ki traja eno sekundo in poudarja, da je moč gledališča tu in zdaj.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.