A Mestno gledališče ljubljansko s to formo ne želi odkrivati novega načina uprizarjanja, zato se raje odloči za dosleden kvazi televizijski format, ki pa ni karikiran, namreč postavljen v intimnejše vzdušje male scene, s sprotnimi video intervencijami, ki še bolj približajo televizijsko obliko gledanja nadaljevanke. Sestavljen je iz štirih epizod, kar za gledalca načeloma pomeni dva večera spremljanja.
Po lanskem uspehu kriminalke Vranja vrata se je namreč Mestno gledališče ljubljansko odločilo še za eno kriminalno serijo, in sicer za Praznino spomina. Gre za slovensko besedilo, pod katero se podpisuje Barbara Zemljič, režija pa je bila zaupana Nini Šorak. Tudi kraj dogajanja je Slovenija, in sicer Velenje leta 2003. Po umoru 16-letnice se nagla obsodba osumljenca, ki je žrtvin nekdanji partner, zdi še najbolj verjetna, a stvari se seveda zapletejo, kar prekriža načrte preiskovalcem in lahki razrešitvi primera.
Uprizoritev je »skandinavsko« hladna v vseh pogledih. Umirjena, noče prehitevati, ne polašča se senzacionalizma, zvesta ostaja možnostim, ki bi jih ponudilo tudi življenje. Lenka Đorojević premišljeno gradi scenografijo z dovolj zanimivimi elementi, npr. z žaluzijami, ki so velikokrat del detektivskih zgodb, a tu ne izpadejo klišejsko. Uprizoritev uspe s hladno glasbo oz. bolje rečeno »soundtrackom« Larena Poliča Zdraviča, tu je tudi približek dialoga z velenjskim naglasom, ki ni izumetničen in ne moti spremljanja, še več, dela ga bolj avtentičnega. Skratka brez nepotrebnih primesi, ki bi uprizoritev postavile na tnalo pretencioznosti. Podobno v hladnih realističnih igralskih pristopih ostaja igralski ansambel, ki navduši z energično kolektivno igro. Stik med gledalcem in igralci je intenziven, kar povzroči še več za kriminalko nujne napetosti.
Načeloma jasni dramski liki pa pod površjem zunanjosti razkrivajo razvejano duševnost ne glede na položaj, če so ti v vlogi protagonistov ali antagonistov. Tako lahko potegnemo sklep, da ni enostavnih ljudi, zavoljo tega pa tudi ne enostavnih obsodb preteklosti. Resnica ne bo nikoli ena. Ni podvržena sprejetju. Tako med glavnimi akterji kot tudi v družbi, v medijih, pri oblasti in pri njenih preiskovalcih. Vsak ima drugačno teorije resnice, ki neusmiljeno poglablja zakomplicirane nesrečne zaplete. Vse se vrti v krogu, nezadržno drsi po steklenici življenja brez dna. Rešitev prinese nove izzive, nove težave.
V gledališkem besedilu gre tu in tam zaznati željo po večjem poudarku na najrazličnejših odnosih, na vprašanju obsodb, vprašanju, kdo je kriv in zakaj. Te splošne teme pa lahko zahtevajo nešteto razlag in interpretacij, kar lahko vodi v nepotrebno posploševanje. Ti elementi interpretacije so seveda dobrodošli, če se jih zazna in analizira, a na trenutke so preveč očitni in zato delujejo, kot da so v besedilo umeščeni zgolj zavoljo večje teže besedila, ki ni samo kriminalka, ki bi jo spremljali kot goli užitek.
Govorimo seveda o detajlih, ki nikakor ne zamajejo siceršnje zelo suverene postavitve, ki je zaradi oblike zagotovo zahtevna tako za igralce kot tudi za gledalce in je predstavljala poseben izziv tudi za dramaturgijo Urše Adamič pa tudi ostalih ustvarjalcev. Vsak tovrstni uspešni poskus gledališča kriminalke je torej vsekakor dobrodošla vzpodbuda tudi za tiste, ki gledališča ne obiskujejo pogosto.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.