Pomanjkanje konstruktivne analize novonastalih ali nastajajočih umetniških del, ne le na področju uprizoritvenih umetnosti, in prikrajšanost sprotnega umeščanja izvedene kritične misli razmišljujočega posameznika v javni prostor, mišljenja, ki ni naravnano v predvsem vljudnostni, ali še huje, v tržno usmerjeni propagandni odziv na doživeto, ki se utrjuje in udejanja na posameznikovi in na družbeni spoznavni ravni, podpira doseženo stanje na stopnji zastoja, ki vodi v mrtvilo. Je zagovarjanje ostajanja pri doseženem, ki onemogoča napredek ter vsakršen prehod na višjo kvalitativno raven. In posledice takšnih ravnanj, ko je pomoč pri odpiranju oči drugemu nemogoča ali neželena, so vidne. Spregledano je postalo nevidno, izgubljeno z oči in daleč od srca. Spoznane pristnosti umetniških stališč, naseljene v nepričakovani, novi ter izvirni obliki in vsebini, hote prezrte. Neosvetljene. Brez te luči vse še neupoštevano ostaja nepomembno, kot igralec brez odziva. Nepomemben.