V njej se pojavi 13 likov, ki jih uprizarjajo Uroš Smolej (Peter), Maša Kagao Knez (Jacinta), Primož Pirnat (župan), Iva Kranjc Bagola (županja), Lotos Vincenc Šparovec (dacar), Maša Derganc (dacarka), Jana Zupančič (ekspeditorica), Igor Samobor (učitelj Šviligoj), Nina Valič (notarka), Gašper Jarni (štacunar), Rosana Hribar (štacunarka), Gregor Čušin (cerkovnik) in Nik Škrlec (popotnik).
Skorajda temačen začetek predstave v Gallusovi dvorani v gledalcu najprej zbudi srh, saj na platnu pred sabo zagleda zakopano človeško lobanjo. Šele nato se na temnem – zunaj je namreč noč – odru pojavijo liki, prebivalci najbolj čiste doline na svetu, v kateri vsaj navidezno nikoli ne pride do pohujšanja. Župan prebivalce obvesti o grehu, ki je prišel v njihovo dolino v preobleki umetnika in v le-teh zbudi paniko. Vsi le na videz zagovarjajo čistost, v njih pa plameni skrita želja, da bi to pohujšanje videli. Še isto noč se na vratih župana, županje in dacarja prikaže Peter, sirota šentflorjanske doline, v katerega je preoblečen razbojnik Krištof Kobar. Vse tri opehari s pretvezo, da je njihov plod prešuštva in v zameno za tišino dobi denar. Urošu Smoleju je tu potrebno izkazati čast za dvojno vlogo, ki jo je igral, saj se je v roku nekaj trenutkov iz popotnika umetnika uspešno preobrazil v siroto Petra. Šele nato gledalec na odru zagleda prelepo Jacinto, ki daje vtis prave usodne ženske. Peter ji obljubi grad in vdane Šentflorjance, ki jih z eksotičnim plesom očara tudi sama Jacinta. Čisto vsak izmed prebivalcev ji namreč želi poljubiti nogo, ona pa se jih kaj hitro naveliča in v njih vidi samo lastno zabavo. Ravno ta ples, pospremljen s shrljivim Jacintinim smehom in glasno glasbo, pusti močan vtis tudi na gledalcu. Zatem se na prizorišču pojavi tudi pravi sirotnik, ki pa ga par vzame pod svoje okrilje. Šentflorjance do konca izkoristijo, nato pa par v želji po novi zabavi zapusti dolino.
Čeprav gre v primeru Pohujšanja v dolini šentflorjanski za velikokrat uprizorjeno delo, je Eduardu Milerju to dramo uspelo predstaviti na nov način. Uprizoritev sem si ogledala zaradi poznavanja dela in zanimanja po izvedbi predstave same, še posebej me je zanimala scena sama. Tekst sam po sebi se je v devetdesetih letih že rahlo obrabil, zato je vedno zanimivo videti njegov svež koncept na odru. Uspešno so prikazani vsi glavni slovenski (morda bi bilo pametneje uporabiti besedo globalni?) grehi, kot so samozadostnost, narcisizem, samoizolacija in dvoličnost. V enem izmed Petrovih citatov je dobro viden tudi slovenski odpor do umetnosti, kjer prepoznamo navezavo na Cankarjevo življenje.
Scenografija Branka Hojnika je razmeroma preprosta: vrteč oder je pokrit z mivko, po kateri stopajo igralci. Zaprtost doline je prikazana z žičnato ograjo, ki se ob primerni priložnosti spusti in tako na nek način dolino (oder) loči od gledalcev (zunanjega sveta). Po drugi strani pa imam o kostumografiji (Jelena Proković) deljeno mnenje: zaprte obleke žensk in uradno oblečeni moški so res prikazali pobožne Šenflorjance, a obleki Jacinte in Petra sta bili zame rahlo razočaranje. Po mojem mnenju bi bila vsaj Jacinta lahko oblečena bolj zapeljivo in barvno, saj bi tako še bolj poudarili kontrast med njo in Šentflorjankami. Še posebej pa na gledalca vpliva glasba (Janez Dovč, Kristijan Krajnčan, Goran Krmac), ki že tako dramatične trenutke še bolj stopnjuje. Na trenutke je morda rahlo preglasna, a na gledalcu zagotovo pusti močan vtis.
Sama osebno si doslej še nisem ogledala nobene uprizoritve Pohujšanja v dolini šentflorjanski, zato osebnih izhodišč za primerjavo s prejšnjimi uprizoritvami na žalost nimam. Vsekakor pa se mi zdi, da je celotna ekipa opravila izvrstno delo in Cankarjevo vedno aktualno delo uprizorila na rahlo srhljiv način. Zdi se mi, da so bili gledalci v večini navdušeni in verjamem, da bodo v uprizoritvi uživale vse generacije.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.