Zapis o predstavi Maria Lucia Cruz Correia: Glas narave: Sojenje
“Kako je mogoče kupiti ali prodati modrino neba in toploto zemlje? Kaj takega nam je popolnoma tuje. Svežina zraka in bistrost vode nista v naši posesti, le kako bi ju mogli potem kupiti? Vsak drobec te zemlje je svet mojemu ljudstvu. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrno peska na rečnem produ, vsaka meglica v mraku gozda, vsaka drobcena žuželka, vse to je sveto v mislih in življenju mojega ljudstva.” Tako je poglavar Seattle odgovoril predsedniku Združenih držav Amerike, ko je ta leta 1854 staroselcem predlagal odkup velikih površin ozemlja, kjer so živeli, in jim obljubil rezervat.
Precej desetletij kasneje umetnica v ljubljanski mestni hiši v performansu simbolizira vlogo odločanja in v uvodnem govoru aktualizira, kontekstualizira in lokalizira nadvlado človeka nad naravo: odstrel medvedov in volkov, nenadzorovano kopičenje odpadkov, gradnjo hidroelektrarn, razlitje kerozina ...
Zbrali smo se zato, da bi obnovili, kar je bilo poškodovano, ranjeno. Osvetljena in zračna dvorana z obiskovalci, posedenimi v sklenjen krog, sprva spominja na sterilno prizorišče, kjer se zdi, da je vse do potankosti predvideno in obvladljivo.
Iz pasivnih opazovalcev se obiskovalci v celotnem procesu počasi spreminjamo v soustvarjalce. Umetnica na tleh razprostre ogromen zemljevid sveta. Na roke nam nakaplja tekočino močnega vonja, rdečkaste barve. Kje Zemlja potrebuje največ zdravljenja, kje mora biti slišana? Rdečo tekočino na rokah, zdaj že kot soustvarjalci, spretno zbrišemo s prstjo, ki jo raztrosimo po zemljevidu, tega pa kmalu prelijejo nenaključno razliti temni naftni madeži. Povabljeni smo k razmisleku o tem, kje vse je prisotna nafta, v katerih izdelkih, ki jih sami uporabljamo. “Dejanje in posledica” za nekaj časa postane mantra, ki si jo ponavlja umetnica, medtem ko z odločnimi koraki stopa okoli zemljevida in preizprašuje krivdo posameznika. Vsakokrat, ko glasujemo, vsakokrat, ko preberemo časopis, vsakokrat, ko kupimo pomarančo, vsakokrat, ko otroku damo v usta plastično dudo, gremo na počitnice z letalom, pijemo vodo iz plastenke.
Izpostavljanje odgovornosti posameznika me na tej točki performansa privede do predvidljivega odgovora na vprašanje, ali gre za še en, sicer poglobljen poskus intervencije, ko prepričani prepričujemo prepričane in eden drugemu potrjujemo vrednost svojih omejenih ugotovitev in predstav.
Trdno verjamem, da je izvor, tako za valjenje krivde na posameznike kot samo ranjenje in škodovanje naravi, med drugim treba iskati v zgodovinskem razvoju institucij in razmerjih moči. V kolonialnih silah, v neenakomerni distribuciji virov in posledic podnebne krize, v tem, kako nekatere družbene institucije usmerjajo naše cilje in naše načine skupnega pogovarjanja o njih. Te institucije so privedle do današnjega stanja okolja oziroma prekoračitve ključnih planetarnih meja. Ne neki univerzaliziran človek, ki ne ravna dovolj odgovorno in ni dovolj ozaveščen. Posamezniki z vsemi našimi nikoli popolnimi in dovolj ekološkimi navadami smo zgolj posledica nevidnega, neoprijemljivega, nejasnega sistema, ideologije, ki se ji je s svojo anonimnostjo uspelo prebiti v raznolike svetove našega dojemanja, čutenja, mišljenja.
Medtem ko se performans razvija, se mi kot soustvarjalci prepuščamo zvokom drevesa, morskih globin, potopimo se v svet varuha narave in njegov izjemno spoštljivi in nežni odnos do živega, vsega, kar nas obkroža, in vsega, česar del smo.
Na videz sterilen, obvladljiv prostor se do zaključka performansa prelevi v velik neobvladljiv, večbarven kaos. Na tla položen zemljevid sveta, poln naftnih madežev, zemlje, prepojene s kapljicami rdeče tekočine, taleče se kocke ledu in mnogih elementov iz narave, ki so postavljeni ob rob zemljevida. Kaos, v katerem je bilo izjemno težko zaključiti obnovitveni proces celjenja. Obiskovalci si podajamo, otipavamo, vonjamo kamne, kose lesa, svež brokoli, mrtvo ribo … Ko ob vseh zvokih, vonjavah, izkustvu počasi pridemo do simboličnega podpisa obnavljalne pogodbe. Z željo doseči obnavljalno pravičnost, kjer gre bolj kot za kaznovanje za smernice za zaščito oziroma izboljšanje ranjenih ekosistemov. Pogodba oziroma aktiven proces, ki na inkluziven način ponuja, da se soočimo tako s povzročitelji kot žrtvami ekocida.
Kljub temu da se je obnavljalni proces končal v kaotičnem duhu, odpira mnogo vprašanj. Od kod prihaja ločitev med človekom in naravo? Zakaj sebe vidimo ločene od Zemlje in drug od drugega? Kakšne so posledice mišljenja in občutka, da smo ločeni od narave in drug od drugega? Kako bi nas staroselsko vedenje in prakse lahko navdihnili, da bi ugotovili, kako se počutiti spet medsebojno povezani in odgovorni za vse (ne da bi jih prisvojili, projektirali ali idealizirali)? Kako deluje pohlep in kako bi ga lahko ustavili?
Participatorni performans nas je povabil, da raziščemo izvor lastnih percepcij, svoje vrednote in predvidevanja, razvijamo samorefleksijo, na novo ocenimo svoj položaj v globalnem kontekstu in se učimo iz različnih načinov védenja in videnja, sobivanja in soudeležbe. Obenem pa stremimo k zasuku paradigem, v katerih si delimo vizijo različnih možnih svetov. Svetov soustvarjanja, sobivanja, soodvisnosti, sodelovanja, sočutnosti, solidarnosti.
“Kje so plazilci? Ni jih več. Kje je orel? Odšel je. Pravega življenja je konec. Začenja se boj za obstanek.” Tako je svoje pismo končal poglavar Seattle.
Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourejata jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si.