Ne_mogoči prostori sodobnega plesa

Prostorska problematika ni partikularen problem sodobnega plesa, je obči problem družbe, ahilova peta političnega in ekonomskega sistema; izkoriščanje, iztrebljanje, prilaščanje, nelegitimno zasedanje, privatizacija, gentrifikacija, ukinjanje javnih, odprtih prostorov (in seznam se vsekakor nadaljuje). Če se strinjamo, da se 20. stoletje še ni zares končalo, potem ostaja za nas relevantna tudi Foucaltova misel, da bo (/je) ta epoha predvsem epoha prostora, da se nahajamo v dobi razpršenosti.^_[1] In če je naša doba tista, v kateri se prostor kaže in določa predvsem skozi razmerja odnosov med kraji, potem problem človekovega mesta in življenjskega prostora ni zgolj (pomembno) vprašanje prenaseljenosti, marveč tudi (enako pomembnih) vprašanj razumevanja bližine, vrst shranjevanja, kroženja, označevanja in razvrščanja teles, še dodaja Foucault, ki tudi sicer v svojem delu pogosto vleče vzporednice med prostorom in telesom.

Ne preseneča dejstvo, da vprašanje prostora v uprizoritvenih (in drugih) umetnostih še vedno ostaja, če ne celo vse bolj postaja akutni, nujni, tudi preživetveni predmet raziskovanja. Na eni strani verjetno zato, ker vprašanja prostora zaenkrat ostajajo nerazrešena (dodatno vprašanje, ki se tu poraja, je, do kakšne mere se prostorska problematika zares lahko razreši znotraj neoliberalnega kapitalističnega okvirja), na drugi strani pa zaradi dejstva, da umetnost (in humanistiko) naša doba iz skupnega prostora zdaj že transparentno izrinja.

Izpostavimo nekaj nedavnih primerov obravnavanja problematike znotraj uprizoritvenih umetnosti. Po večini so prevladovala povezovanja prostorske problematike s pogoji dela, ki vselej vplivajo na zasebno in javno življenje, ter ne_umeščanje posameznikov in skupnosti v širši družbeni prostor. Predstava Kje mi živimo? v režiji Bora Ravbarja (SMG) je razpirala akutno stanovanjsko problematiko in je ob bok uradnim analizam, ki največkrat spremljajo javne debate, postavila osebne in intimne zgodbe, da bi z njimi vzbudila potrebno senzibilnost za kolektivno soočenje z razredno-prostorsko razslojitvijo družbe. Antologija krika I: Vrečka presenečenja (koncept in koreografija Tina Habun, Kolektiv NEST) je utesnjenost plesnega prostora in problematične pogoje dela samoironizirala skozi prizmo dveh samozaposlenih plesalk (Urška Centa, Kristýna Peldová). Pomenljiva je bila na primer njuna paralela prilagodljivosti in fleksibilnosti insektov in plesalcev. Na CoFestivalu so v preddverju Kina Šiška vzpostavili Odprti studio za plesalce, koreografe in druge plesne delavce, s katerim so želeli prispevati dejanski prostor za delo, ki ga na sodobnoplesni sceni drastično primanjkuje. Nič kaj bolj vzpodbudno s prostori ni tudi v preostalih uprizoritvenih nevladnih sektorjih. Zavod Maska je v lanskem letu izgubil soupravljanje prostorov Nove Pošte, kar je bil morda še dodaten povod za neposredno ukvarjanje s tematiko prostorov tudi v sami reviji Maska; Prostori (št. 219–220, pomlad 2024). Med strokovno-teatrološkimi doprinosi izpostavimo še serijo pogovorov Katastri začasnosti prostorov (Maska, Nomad Dance Academy, Kino Šiška), ki je vključevala predstavitev monografije Zavzemanje prostora (Jasmina Založnik, Maska), pa tudi okroglo mizo in skupščino Naša stvar, ki sta se ukvarjali predvsem z dostopnostjo in upravljanjem prostorov za kulturo. Prav tu so izpostavili še dodatno 'razredno-prostorsko razslojenost' med nevladnimi organizacijami, ki razpolagajo z infrastrukturo, in tistimi, ki ne. Cilj njihovega 'mapiranja' prostorov sta pregled in stanje, a nenazadnje tudi generiranje možnih sprememb. Z mapiranjem se raziskovanja prostora kot skupnega telesa lotita tudi Ivana Müller in Bojana Kunst v projektu Krpanje nevidnega. Njun prostor oz. telo obravnave je povsem realno, mapirata namreč Ljubljano, to, vse bolj 'poškodovano' mesto/telo, pa krpata preko skrbi posameznika in si ob tem zamišljata nekakšno 'alternativno zdravljenje' skupnega prostora.

V umetniškem in teoretskem raziskovanju prostora sodobni ples nikakor ne zaostaja napram drugim umetniškim zvrstem, prej nasprotno, izkaže se kot eden glavnih motrilcev izpostavljene problematike, morda tudi zato, ker je iz 'javne' topografije, dovolimo si reči, med umetnostmi verjetno najbolj izrinjen. Kako razumeti ta kontinuiran boj za prostor v kontekstu sodobnega plesa?

Če se strinjamo z Mallarméjevim načelom nujnosti prostora, ko pravi, da edino ples nujno potrebuje realni prostor,^_[2] potem se nam problematika dejanskih, tj. predvsem vadbenih, produkcijskih, uprizoritvenih prostorov za sodobni ples, ne pokaže le kot simptom kulturne politike, kot je opisala stanje sodobnega plesa pri nas Bara Kolenc (Intervju DSPS 30+),^_[3] marveč kot svojstven paradoks, saj teh prostorov ne le da ni (z redkimi izjemami, ki pa v marsičem še bolj potrjujejo to nujnost), ampak se istočasno ti dejanski prostori kažejo kot mogoči in nemogoči hkrati.

Pomislimo samo na paradoksalni primer ne_prostora za sodobni ples, montažni studio namenjen sodobnemu plesu (z njim pa tudi na Center sodobnih plesnih umetnosti). »Videli smo ga le na dvorišču podjetja, ki ga je izdelal. Menda zdaj služi drugim namenom. Izgubili smo ga skupaj z javnim zavodom Center sodobnih plesnih umetnosti, ki je bil ukinjen, še preden bi lahko zaživel.« V Društvu za sodobni ples Slovenije (DSPS) so zadnji Mednarodni dan plesa naslovili 20 metrov v dolžino, 9 metrov v širino in 4 metre v višino ter uprizoritveni prostor v dimenzijah izginulega studia simbolno začrtali na tleh Kongresnega trga v Ljubljani.^_[4] Prav tam so se raziskovanja prostora morda najbolj neposredno lotile Konstelacije (idejna zasnova Sara Janašković), kjer je številčna zasedba preko plesne improvizacije gradila (med)prostore in preizpraševala razmerja (medgeneracijskih) teles, v katerih so jasno in razumljivo naseljene raznolike izkušnje, raznoteri spomini, prakse in zgodovine; teles, ki zavzemajo prostor na način, da ga istočasno odpirajo za neko drugo telo (ali princip), in ki skozi kolektivno improvizacijo ohranjajo svoje lastne, individualne specifike. Ob krhkih koreografskih zaslombah so telesa Konstelacij lahko vseskozi čuječe iskala možne točke vhoda in izhoda v in iz zamišljenega prostora, ki si ga prav tu in prav zdaj (v širšem kontekstu pa tudi sicer) delijo, da bi ostala odprta za morebitno 'nekaj', kar niso predvidela. Včasih so vstopala ali izstopala skupaj, včasih posamezno, si vmes kdaj tudi premislila, mestoma je tretje telo nepričakovano prečilo prostor drugih dveh teles in ustvarilo nov prostor v prostoru. Zaradi močne pripeke so sedišča okoli začrtanega izvedbenega prostora povečini ostala prazna, pogled z razdalje, v katerega smo vstopali tisti gledalci, ki smo bili skriti pod krošnjami dreves, pa je tako istočasno ponujal še vzporedno 'branje' nezavidljivega umeščanja sodobnega plesa v naš javni prostor, ki bi ga naključni mimoidoči ob praznih sediščih lahko hitro brali kot nebistvenega, obrobnega, nepomembnega. Konstelacije prizadevanj so kasneje uprizorili v prostorih MSUM, kjer so skozi horizontalno in vertikalno razpršenost uprizoritvenih prostorov, arhitekturne elemente (stebri, steklo, stopnišče ...) kot tudi specifično navezavo na tamkaj prisotno (predvsem sodobnoplesno) občinstvo, ki je tokrat od blizu in neposredno sledilo plesalkam_cem, dodatno prosevale tudi nevidne niti in povezave širše domače sodobnoplesne skupnosti, vse skupaj pa je dajalo občutek kroženja teles, ki so istočasno zaznamovana s preteklostjo in prihodnostjo ne_mogočega.

Javni prostor je danes povečini že institucionalno segmentiran. Problematika umeščanja sodobnega plesa v obstoječ ustroj s tem postaja dvojna; sodobni ples pri nas je, kot priznavajo nekateri njegovi protagonisti, zamudil vlak institucionalizacije, povrh pa je v (zgodovinski) nastanek in razvoj sodobnega plesa ‘vpisan’ upor institucionalizarnemu telesu (/prostoru).

Če se je v 90. letih sodobni ples pri nas še zanašal na prostorsko podporo javnih institucij (izrazit primer tedaj je bil Cankarjev dom), se njegov prostor ob spremenjenih produkcijskih (ekonomskih in političnih) pogojih kmalu razprši, s tem pa nastopi določena entropija sodobnoplesne scene, ne le v odnosu do skupnosti, ki se za voljo individualnega boja (za preživetje) odpove kolektivnim borbam (za prostor), temveč tudi sodobnoplesnega občinstva, ki se lahko upravičeno vsakič znova vpraša – kje lahko najdem(o) sodobni ples? S kančkom samoironije bi lahko odgovorili, da sodobni ples (morda v resnici že od nekdaj?) z največjo verjetnostjo najdemo v medprostorih, kjer nam, če dodamo misli Mateje Bučar (DSPS 30+), »pustijo živeti na način, da nam ne pustijo umreti«. Paradoks sodobnega plesa je, da hkrati je in ni prisoten; na eni strani narašča številčnost premiernih uprizoritev in ostalih dogodkov, tudi koreografov, plesalcev in nevladnih organizacij, na drugi strani stagnirajo pogoji (in predpogoji, v luči katerih lahko razumemo vadbene, produkcijske in uprizoritvene prostore) za sodobni ples. Ker ni vključen v obstoječe strukture, sodobni ples na 'margini' s seboj prinese dodaten problem recepcije, pogosto izražen skozi nerazumevanje in s tem tudi nenaklonjenost splošne javnosti, kulturne politike (itd.), ki ga ob neposrednem srečanju premišljujejo bodisi skozi okostenele (institucionalne) poglede bodisi ga sploh niso zmožni misliti ali doživljati, medtem ko sodobni ples svoj vokabular še naprej generira onkraj zamišljenih jezikovnih in znakovnih paradigm in vztraja pri prisotnem, aktivnem, kritičnem in odprtem gledalcu.

Javni prostor je danes povečini že institucionalno segmentiran. Problematika umeščanja sodobnega plesa v obstoječ ustroj s tem postaja dvojna; sodobni ples pri nas je, kot priznavajo nekateri njegovi protagonisti, zamudil vlak institucionalizacije, povrh pa je v (zgodovinski) nastanek in razvoj sodobnega plesa 'vpisan' upor institucionalizarnemu telesu (/prostoru). Po tridesetih letih lepote, znoja in žuljev,^_[5] v času, ko se institucije pred našimi očmi klavrno sesedajo same vase, se je vendarle morda smotrno vprašati, če sploh in/ali kako naj se sodobni ples sploh (še) umesti v to paradigmo in ali ni morda od njega prav zdaj pričakovati bolj smel razmislek in predlog o drugih možnih pogojih in prostorih dela. Morda je torej to smolo, da sodobni ples v vsem obstoju in ob vseh dosežkih ni dobil primerne infrastrukture, treba vendarle videti kot večjo priložnost, za katero je sodobni ples vsaj v svojih konceptih in načinih dela že vzpostavil nekatera smotrna in vredna orodja, ki bi jih lahko ponudil v širši razmislek pri oblikovanju alternativnih pogojev in prostorov dela. Slednja materializacija se vendarle nakazuje v Razvojni strategiji za sodobni ples z »ustanovitvijo javnega zavoda kot preizkusa sodobnega modela upravljanja javne institucije«. Sodobni ples lahko veliko potencialov izpelje prav iz lastnih praks in pristopov – od kolektivnih in snovalnih načinov ustvarjanja, odprtih struktur in strategij predstavljanja, pojavljanja in vključevanja teles (tudi javnosti/publike), pomena intuitivnosti, intencionalnosti, dekodifikacij, inter/trans_disciplinarnosti, heterarhičnih ali drugih dramaturških pristopov, pa vse do kritičnih rekonstruiranj družbenih praks (in seznam se vsekakor nadaljuje) ter širših teoretičnih razprav, še posebej tistih, ki prostor in telo postavljajo v specifično dialektiko in s tem produktivno kritiko. Morda bi bilo sodobni ples treba prepoznati tudi kot področje, ki (pred)pogojev dela ne misli, ne raziskuje in ne vzpostavlja zgolj za potrebe lastnih teles (=>prostorov), ampak po načelih trajnosti, vključevanja, heterogenosti (in seznam se vsekakor nadaljuje) vselej tudi za potrebe drugih (za obstoječo politično in ekonomsko paradigmo manj-/ne-produktivnih) teles (=>prostorov). Prihodnost, v kateri bi na vprašanje – za koga? – najprej odgovorili – za drugega, je morda utopična. A kaj ko je individualistična in vase zagledana sedanjost tako zelo distopična in žalostna, da je morda vendarle skrajni čas za resnejši raz-mislek o teh drugih, ne_mogočih med-prostorih, ki se ne vpenjajo v obstoječ prostor (/red) po inerciji, ampak kritično premišljujejo, naslavljajo in tudi že vzpostavljajo razumevanja bližine, shranjevanja, kroženja, označevanja in razvrščanja teles v alternativen institucionalni (v kontekstu našega časa predvsem ekonomsko-politični) okvir. V času pisanja tega prispevka nam je v tem kontekstu lahko v navdih revolt srbskih študentov, ki, spomnimo, ne protestirajo zase, za svoje pravice, ampak naslavljajo temeljno vprašanje prihodnosti in zamišljanja skupnega prostora širšega družbenega telesa.