Sodobno gledališče se v iskanju odgovorov na vsesplošno družbeno, politično in bivanjsko krizo pogosto zateka k seciranju atomiziranosti posameznic_kov ali pa k analizi tradicionalnih nuklearnih skupnosti, ki pred našimi očmi doživljajo svoj zlom. Uprizoritev Konec epohe (SNG Nova Gorica) ubira drugo, radikalno svežo in v našem uprizoritvenem prostoru še kako potrebno pot. Namesto ponovnega preigravanja iztrošenih hetero- ali homonormativnih ter monogamnih romantičnih in seksualnih matric ali uprizarjanja družinskih travm predstava v svoje jedro postavi prijateljstvo. Vendar ne prijateljstva kot obrobnega ali mimobežnega, temveč kot osrednjo in temeljno obliko medčloveških odnosov, redefinirano skozi izrazito milenijski duh izbrane družine.
Za generacije, ki so odraščale v svetu nenehnih kriz, prekarnosti in sistemske nestabilnosti, romantični_a partner_ka ali več njih ter izvorna družina že nekaj časa nista več samoumevna varna pristana. Konec epohe to prepričljivo demonstrira: liki na odru ob iskanju klasične partnerske fuzije iščejo tudi mrežo solidarnosti; skupnost tistih, ki so si jih izbrale_i same_i, pri čemer v tej vlogi odločno izstopa like Roze, v katerem z radikalno ranljivostjo blesti Tamara Avguštin. Prijateljstvo tako postane ultimativno politično dejanje in s tem zavestna odločitev, da si bomo krile_i hrbet, ko se vse ostalo ruši.
Ta idejna premisa se fascinantno zrcali v vizualni podobi predstave. Scenografija sprva deluje kot prostor permanentnega razpada: vse okoli protagonistov se zdi naključno nametano, nedelujoče, nefunkcionalno in kaotično – zvest posnetek sveta, v katerem ta generacija živi. A znotraj tega scenskega razsula se zgodi ključni obrat. Prostor je preplavljen z ogromnim številom svetlobnih instalacij, neonskih efektov in premišljenih svetlobnih teles.
Ta svetloba ni zgolj estetski okras; nosi globoko sporočilno vrednost. Kontrast med razpadajočim zunanjim svetom in svetlobo, ki na odru utripa, se lesketa, skorajda pleše, jasno kaže, da je prav koncept izbrane družine tista točka, ki sredi teme ponuja toplino, varnost in smisel. Za mnoge marginalizirane posameznike, sploh pa za kvirovske osebe, izbrana družina namreč ni poljubna družbena alternativa, temveč primarna celica zavetja in preživetja. Je prostor, kjer se radikalna sprejetost začne tam, kjer so tradicionalne družbene strukture odpovedale.
Ko torej francoski pisatelj Édouard Louis kritizira koncept izbrane družine kot »buržoazni konstrukt srednjega razreda, ki predpostavlja ekonomski in socialni kapital (možnost selitve, potovanj, mreženja)«, odpira pomembno razredno vprašanje. Res je, da ekstremna revščina in sistemska izključenost posameznico_ka pogosto izolirata in ji_mu odvzameta luksuz izbire. Vendar pa ta akademska in literarna kritika trči ob paradoks, ki razkriva slepo pego: sama možnost, da nekdo kritizira koncept izbrane družine, je namreč obenem tudi znak privilegiranosti. Koncept izbrane družine namreč s seboj nosi težko, a nujno sporočilnost: izvorna, biološka družina za posameznika ni bila primerna, varna ali kompetentna. Bila je prostor nerazumevanja, zavračanja ali travme, zato je morala oseba, pogosto v boju za psihično in tudi fizično preživetje, aktivno, zavestno in zunaj sistemskih okvirov zgraditi novo, drugačno, varn(ejš)o enoto: izbrano družino.
Uprizoritev se namreč ne ustavi zgolj pri estetizaciji generacijskega kaosa. Skozi prepletanje z drugimi perečimi, težkimi tematikami, kot so razredna neenakost, odvisnosti, procesi žalovanja in družbeno-politični vzpon populizma, predstava jasno pokaže, da kvirovski obstoj ni ločen od materialne realnosti sveta.
Seveda se popolnoma zavedam, da je nestrinjanje z Éduardom Louisom v sodobnem intelektualnem in levičarskem prostoru precej nepopularno. Louis uživa status nedotakljive ikone razredne analize, a ob tej temi mi žal res ni žal, da zavzemam drugačno stališče. Dejstvo, da Louis ne legitimira oblike prisvajanja oziroma »reclaiminga« kot politične prakse, torej tega, da marginalizirane skupine subverzivno vzamejo koncepte hegemonih družbenih skupin, pogosto naših zatiralcev, kot je sama institucija družine, in jih redefinirajo ter predrugačijo za lastno preživetje in upor, mi vzbuja dovolj velike dvome, da resno podvomim tudi o najinem skupnem imenovalcu razumevanja same podstati kvirovskega boja za osvoboditev.
Kvirovski boj zgodovinsko nikoli ni bil le akademsko čakanje na strukturno prevratnost države ali zgolj goli ekonomski determinizem. Bil je in ostaja boj, ki temelji na radikalni domišljiji: kako preživeti tukaj in zdaj, ko te sistem želi izbrisati. Prisvajanje koncepta družine, kjer se beseda, ki je nekoč pomenila prisilo, biološki determinizem in patriarhat, spremeni v sinonim za medsebojno skrb, solidarnost in kvirovsko ljubezen, je eno najmočnejših političnih dejanj preteklega stoletja.
Ko Louis to prakso odpiše kot meščanski luksuz, s tem spregleda ključno komponento kvirovske zgodovine. Izbrane družine niso nastale v salonih premožne buržoazije; nastale so povsod, kjer so (bile) kvirovske osebe; v ruralnih okoljih, na ulicah in tudi v ballroomski kulturi New Yorka, med temnopoltimi in transspolnimi osebami, ki so jih lastne izvorne družine vrgle na cesto in so morale ustvariti t. i. hiše, da niso umrle_i od lakote ali nasilja. To ni (bil) ekonomski privilegij, to je (bila) radikalna nuja.
Če torej nekdo v imenu čistosti razrednega boja zavrača in delegitimira te vitalne, subverzivne strategije preživetja, potem se najina pota v razumevanju kvirovske osvoboditve neizogibno razidejo. Kvirovska osvoboditev ne more obstajati brez pripoznanja in spoštovanja tistih praks, ki so nas sploh ohranile žive dovolj dolgo, da lahko danes o njih teoretiziramo.
Prav ta reclaiming – to subverzivno prisvajanje in redefiniranje struktur znotraj razpadajočega sveta – pa je tisti osrednji element predstave Konec epohe, ki jo v svojem bistvu naredi tako radikalno kvirovsko in hkrati globoko politično.
Uprizoritev se namreč ne ustavi zgolj pri estetizaciji generacijskega kaosa. Skozi prepletanje z drugimi perečimi, težkimi tematikami, kot so razredna neenakost, odvisnosti, procesi žalovanja in družbeno-politični vzpon populizma, predstava jasno pokaže, da kvirovski obstoj ni ločen od materialne realnosti sveta. Nasprotno, vse te krize udarjajo ravno ob telesa in življenja protagonistk_ov na odru.
A prav zato, ker se liki sredi tega večplastnega propada epohe krčevito oprimejo drug drugega in redefinirajo pomen skupnosti, Konec epohe postane več kot le kronika obupa. Postane politični manifest o preživetju. Predstava skozi svojo svetlobo in kaos dokazuje, da je preoblikovanje tradicije v avtonomne cone varne izbire tisto ultimativno politično dejanje, ki ga akademski cinizem ne more zlomiti. Ko se svet, kot ga poznamo, približuje svojemu koncu, nam namreč ne ostanejo državne obljube, ampak le tiste_i, ki smo si jih izbrale_i, da za njimi stojimo, v svetlobi in temi.