Če si poskušamo predstavljati poletje v Ljubljani, morda najprej pomislimo na poletje kot tako, na čas dopustov, ki jih večinoma preživimo kje drugje kot v Ljubljani. Morda pomislimo na mir, počitek, na plažo, gore, potovanja ali karkoli, česar smo se veselili v meglenih zimskih dneh. A poletje (še posebej v Ljubljani) je tudi čas, ko mestne ulice, uličice, prostore nasploh zapolnjujejo turistke_i. Ljubljana kot mesto torej ne dobi svojega dopusta, nasprotno – število turistk_ov vsako leto narašča, letos jih je bilo junija na primer 794.737, kar je 17,2 % več kot junija lani (vir: Siol.net). Mesto je torej nenehno v gibanju, nenehno na ogled in na voljo človeku, ki si ga prisvaja po svoji volji, velikokrat brez razmišljanja o tem, kako bo današnji poseg vplival na prihodnost.

Podoba poletja v Ljubljani – pa ne samo poletja, pa tudi ne samo v Ljubljani – je torej v resnici daleč od romantizirane, saj lahko skoraj na vsakem koraku vidimo posledice gentrifikacije in turistifikacije. Morda bi bilo smiselno vprašanje, kako posegati v mesto na njemu prijazne načine, a ustaviti se je treba že pri vprašanju, kako sploh ozavestiti prostore v mestu, ki zaradi takih ali drugačnih razlogov nimajo več istega namena, kot so ga imeli. Kako ozavestiti prostore, ki zaradi kapitalizma in dobičkonosnosti svojega mesta sploh več nimajo? Kako gledati na mesto kot na prostor (nenehnega) izginjanja?

S temi in podobnimi vprašanji se v epizodnem projektu Prostori izginjanja, katerega prvo epizodo smo si lahko ogledali prav sredi poletja, ukvarjajo ustvarjalke_ci Nina Kuclar Stiković, Jure Srdinšek, Jernej Potočan, Bor Ravbar, Ajda Pirtovšek in Suzana Krevh. Prostori izginjanja oziroma prva epizoda z naslovom Mesto je svojevrsten poseg v prostor, site-specific projekt, ki v obliki vodenega ogleda/sprehoda po mestu ter z različnimi intervencijami opozarja na prostore, ki so že izginili, in istočasno na tiste, katerih aktivno izginjanje lahko trenutno opazujemo, s tem pa se dotika tudi nepremičninske problematike in nas spodbuja, da zaznamo, opazimo ter v prihodnosti morda aktivno zaščitimo prostore, katerih obstoj je trenutno še samoumeven. Pri tem ne zapade v moraliziranje ali didaktičnost, temveč poskuša z osebnimi zgodbami in nostalgijo gledalke_ce pripeljati do točke, ko bi bili nostalgični tudi do sedanjosti, da bi s tem bolje razumeli nevarnosti gentrifikacije in turistifikacije, hkrati pa nas kritično (in s svežim humorjem) opozarja na kolesje sodobnega kapitalizma, del katerega smo hote ali nehote – in prav tukaj zdrsnemo v neke vrste spiralo krivde – tudi same_i.

Kako ozavestiti prostore, ki zaradi kapitalizma in dobičkonosnosti svojega mesta sploh več nimajo? Kako gledati na mesto kot na prostor (nenehnega) izginjanja? 

Prostori izginjanja nas miselno postavijo v bolj ali manj bližnjo prihodnost, po mestu pa nas prek zgodb babice Ajde in babice Suzane vodita prav Ajda (Pirtovšek) in Suzana (Krevh). Od Trnovske cerkve se sprehodimo do nekdanjega KUD France Prešeren, na Eipprovo ulico, nato po nabrežju ob Ljubljanici do Starega trga in po poti na Ljubljanski grad vse do njegovega obzidja, s katerega spremljamo dogajanje na Kongresnem trgu. Uprizoritev na trenutke poseže po dokumentarnem slogu, na primer v prizoru na Eipprovi ulici (pri čemer je sodelovanje vseh avtoric_jev projekta več kot dobrodošlo), ki povzema komentarje z razprave o njeni ureditvi, ko so mnoge_i lastnice_ki ugotavljale_i, da bodo lahko tako zvišale_i najemnine oziroma svoja stanovanja preuredile_i v airbnbje s cenami nočitev do neba, saj so »pač« na idilični lokaciji. Skozi resnične zgodbe posameznic_kov ali skupnosti – hkrati pa tudi skozi njihovo neizbežno izginjanje – se uprizoritev spretno poigrava z idejo konstrukcije, tudi simulacije realnosti, saj je treba v fiktivni prihodnosti, ko so prostori, parki, stavbe in ulice že izginili, vse te prostore (morda prav zaradi nostalgije po njih) izgraditi na novo. Učinek je močan predvsem zaradi mešanja zgodb, ki jih približno poznamo, z distopičnimi predstavami o prihodnosti, ki pa glede na trenutno stanje ter hkrati izkušnje iz preteklosti postajajo vse bolj realne – pri tem imam v mislih naštevanje, kakšne posledice bodo (bi) imele podnebne spremembe za prebivalke_ce mesta v različnih letih v prihodnosti.

Ena od postaj vključuje tudi intervencijo »umetnic_kov« na delu, ki na poti na Grad na novo rišejo Grajski grič, prav tako smo med sprehodom po mestu večkrat opozorjeni na to, da je vse okrog nas v resnici konstrukcija in da so mimoidoči le skrbno izbrani statisti, kar na začetku morda deluje duhovito – predvsem pa temu, seveda, ne verjamemo –, sčasoma pa se nekje v ozadju misli spominjamo Trumanovega šova ter vse pozorneje opazujemo okolico, da bi prestregli morebitne simulakre. Izkušnja sprehoda tako na trenutke rezultira v občutku distanciranosti od realnosti in trenutnega dogajanja, vendar zgodbe, ki jih spremljamo, prav zato postanejo toliko bolj boleče resnične, katastrofična prihodnost pa neizogibna. Nismo namreč tukaj in zdaj, ko nepremično čakamo in opazujemo, kaj se dogaja s prostori okrog nas; nahajamo se v prihodnosti, ko je vse, kar je izginjalo in kar izginja, že izginilo, ker tega izginjanja nismo mogli ali nismo želeli preprečiti. Vseeno pa ne gre le za distopično prihodnost, temveč tudi za analizo sedanjosti in preteklosti; KUD France Prešeren in Trnfest več ne obstajata, Eipprova ulica je že spremenjena, zgodba z Rogom zapečatena. Grenek občutek ob ozaveščanju izginjanja takih prostorov se prepleta z nostalgijo, ta pa se v celotni uprizoritvi izkaže za produktiven princip. K temu zagotovo pripomorejo tudi slovenske popevke, ki spremljajo premikanje od ene postaje do druge, v določenih trenutkih pa so nekoliko zvočno popačene, s čimer gledalkam_cem efektivno spodmikajo občutek varnosti in ugodja ter opozarjajo na to, da spremembe stvari, ki smo jih vajeni in so neke vrste stalnica, občutimo močneje, in da so prav samoumevnosti tiste, za obstoj katerih se moramo boriti.

Ustvarjalke_ci projekta s poseganjem v prostor gentrifikacijo in turistifikacijo ne le problematizirajo, temveč tudi sabotirajo in po svoje ovirajo, kar je prišlo najbolj do izraza na najbolj turističnih točkah. Pri grajskem obzidju, na primer, smo gledalke_ci kot skupina opazovale_i dogajanje na Kongresnem trgu, s tem pa zvočno in vizualno vstopile_i – ne, bolje bi bilo reči posegle_i – v prostor siceršnjih obiskovalk_cev grajske kavarne. Po nekaj minutah zmedenosti, kaj se dogaja, je marsikoga tudi zanimalo, kaj za vraga tako vneto opazujemo, kdo so ti ljudje, ki so si drznili poseči v »njihov« prostor in jim s tem odvzeti še večerni razgled. Razgled, ki izginja, je, upajmo, koga od njih spodbudil k razmisleku o lastnem početju, in čeprav se zdi gesta na grajskem obzidju morda majhna, razmišljanje v smeri, da bo za koga od naključno prisotnih to trenutek samorefleksije, pa preambiciozno, bi lahko vseeno rekli, da Prostori izginjanja v prvi epizodi provokativno in angažirano pristopijo k izbrani problematiki, pri tem po svoje odgovarjajo na stisko, povezano z njo, in odlično izkoristijo site-specific naravo projekta. Ko se dogajanje sklene na Kongresnem trgu, kjer črne pike postopoma dobivajo oblike in pomen, a istočasno izginjajo skoraj hitreje, kot se v Ljubljani zvišujejo najemnine, je podoba današnje Ljubljane – morda tudi njena simulacija – izrisana dovolj natančno ter z dovolj nostalgičnosti do tukaj in zdaj, da se lahko res le še vprašamo, kaj (kdo) sledi.