Dandanašnji čas ni lahak za ambicioznega urbanega človeka. Iz najstniških nerodnosti naj takoj skoči na ugledno delovno mesto in nato ostane vrhunsko delovno konkurenčen še naslednjih petdeset let. Njegova leta naj se poznajo le na rastoči plači in pridobljenih službenih titulah – nikar pa ne na obrazu in telesu. Vedno naj bo v odlični formi, v koraku z modo ter na vrhuncu (seksualne) privlačnosti.
Za predzadnjo letošnjo premiero se je tržaško gledališče odločilo v režiji Nenni Delmestre na mali sceni uprizoriti broadwajsko komedijo Joeja DiPietra Prebrisane male laži v prevodu Tine Mahkota. Besedilo tematizira zakonsko (ne)zvestobo, razgrinja vzgibe varanja in izpostavlja zakonsko obljubo kot temelj prave sreče. Dramaturgija teksta sloni na strukturi komičnih preobratov in je polna duhovitih dialogov, kljub temu pa z lahkotno srečnim koncem ne prepriča, saj s tem, ko Jani moževa nezvestoba ostane neznanka in se veseli skupnega dopusta na Sejšelih, surovo (in cinično) izpodbija siceršnje sporočilo o pomenu iskrenosti in predanosti v odnosih, ki smo se jih odločili graditi.
A stopimo korak nazaj. V igri nastopata dva para, predstavnika dveh generacij. Komedijska zgodba je preprosta: mladi mož ima ljubico in podrobnosti svojega skrivnega strastnega razmerja zaupa očetu, ki pa ničesar ne more skriti pred ženo. Materinski čut vpokliče vse bojne enote, da bi zavarovala – ali bolje, rešila – sinov zakon. Sinovo mlado družino (snaha je nedavno povila prvo dete) zvabi na nepreklicno nujen večerni obisk. Materina obramba se izkaže za težko artilerijo, ki ne prizanese niti njenemu lastnemu zakonu. Nezvesti mladenič se – tako vsaj je videti – spametuje, mlada žena pa ostane blaženo nevedna v oblaku vznesenih materinskih hormonov.
Tla igralne površine so zarisana kot športno polje, kar podtalno poudarja rivalstvo v vseh predstavljenih odnosih. Čeprav ne gre za tekmovalnost per se – saj vendar hočejo drug drugemu »pomagati« – si obenem tudi nenehno dokazujejo večvrednost svojega stališča. Na sceni so še štirje stoli z diagonalnimi naslonjali in nogami na koleščkih, ki s prerazporejanjem označujejo različne dogajalne prostore (garderoba teniškega igrišča, avto, stanovanje staršev) in so tudi funkcionalno izkoriščeni (scenografka Lina Vengoechea). Kostumografija z izčiščeno rabo oranžne in rdeče pri mladem paru ter modre pri starejšem sugerira navezanost na zemske strasti mlajših ter izkušeno premišljenost zrelih let (tudi kostumografijo podpisuje Lina Vengoechea, ki je v procesu sodelovala še kot asistentka režije in poskrbela za glasbo).
Uprizorjeno besedilo je prebrisano lepo zapakirano v komičen zavoj, ker pa malih in velikih laži nikakor ne problematizira, njegova sporočilnost in namen ostajata problematično vprašljiva.
Vloge so zasedene karseda primerno in igralci predvsem znotraj parov ustvarijo prepričljive odnose zakonske navezanosti. Teža odrskega dogajanja je dokaj enakomerno porazdeljena med vse štiri akterje, ki nosijo vsak svoj delež odgovornosti za dramatične preobrate. V vlogi odločne in energično neposredne mame Lize posebej blesti Nikla Petruška Panizon, ki brez dlake na jeziku ne obvladuje le svojega milejšega moža Roberta (Franko Korošec), temveč tudi snaho Jano (Tina Gunzek) ter sina Robija (Primož Forte). Oče Robert Franka Korošca je izmed vseh karakterjev najmanj osebno izpostavljen, vendar so njegovi odzivi na situacije, v katere ga postavljajo drugi, vselej dovolj konkretni, da primerno prispevajo h gradnji odnosov in razvoju dogodkov. Tina Gunzek kot vznesena prvesnica je izmenjujoče hladna in vroča, sladka in trpka, obenem zagreta za govorice in obsojajoča ter dobronamerna in naivna. Prepričljiv je tudi domišljavi in prepotentni mladi poslovnež Robi Primoža Forteja, ki pa je v svoji slepi strasti in prešuštniškem razmerju z osebno trenerko izrazito nesimpatičen. Njegova nezvestoba (pre)skrbni ženi, ki pravkar prvič izkuša materinstvo, ob tem pa išče pot do njune dvojine, ga tekom besedila izpostavi kot pritlehno potuhnjenega egocentrika.
V tem pa je tudi največja težava celotne uprizoritve, ki sicer korektno, četudi ne posebej inventivno, pred gledalstvo postavlja prostore, situacije in odnose v režiji Nenni Delmestre (nekoliko večji režijski vložek je opazen predvsem v prizoru z avtom, ki pa predvsem igralsko ni izveden do potankosti in pusti vtis površnosti). Šlo naj bi za komedijo, a prelahka razrešitev, ki osrednjega sprožitelja drame pusti ne le povsem nekaznovanega, temveč tudi nespremenjenega – po ničemer namreč ne moremo sklepati o njegovi notranji preobrazbi in zorenju, vsaj kancu kesanja in drobcu več sprejemanja odgovornosti – pusti smehu, ki ga izziva konverzacijska komika, grenak priokus. Prevarana žena, ki bo moža peljala na eksotične počitnice za dva, je pred nami dvojno ponižana, medtem ko lažnivi mož slavi dvojno zmago.
Tak razplet morda še sprejmemo ob ogledu pocukrane ameriške televizijske romantične komedije, ob kateri zamahnemo z roko, češ da je vse skupaj za lase privlečeno. Nasploh sicer ni prav jasno določljivo, kje naj bi se zgodba odvijala – v ZDA ali pri nas? Zdi se, da bi jasnejša prostorska opredelitev oz. aktualizacija lahko dodatno prispevala k branju uprizoritve. Na gledališkem odru, kjer razvoj zgodbe spremljamo od blizu in neposredneje, se zdi vse veliko resničnejše – in resneje. Uprizorjeno besedilo je prebrisano lepo zapakirano v komičen zavoj, ker pa malih in velikih laži nikakor ne problematizira, njegova sporočilnost in namen ostajata problematično vprašljiva.