»Na začetku« sem nameravala napisati refleksijo predstave Paviljon objemov Radharani Pernarčič s perspektive nekoga, ki se profesionalno ukvarja s performativnim pripovedovanjem zgodb, vendar sem si po ogledu predstave zaželela ohraniti skrivnostnost njene nadvse občutljive oblike pripovedništva in jo prepustiti prihodnjim gledalcem, da jo izkusijo sami. Ne bom torej opisovala predstave in zgodbe, ki jo pripovedujejo, ali bolje, uprizarjajo in utelešajo tri izvajalke – Radharani Pernarčič, Jana Jevtović in Jasmina Založnik –, čeprav je bila njihova koreografirana manipulacija umetniških del in materialov, strateško vključenih v scenografijo, pa tudi njihova interakcija z vrsto projiciranih digitalnih vizualizacij, predhodno posnetih in živih videov ter avdio posnetkov, resnično impresivna. Ne želim pokvariti presenečenj, ki jih je v predstavi na pretek, in jih bom raje prepustila občinstvu, da jih odkrijejo v kakšni prihodnji uprizoritvi. Namesto tega bom ponudila kratek razmislek – priznam, da je to povsem subjektivna interpretacija Pernarčičine ritualizirane pripovedne predstave –, ki se osredotoča na »senco« kot agensko obliko posredovanja in modus predstave, pri čemer slednje razumem kot enega od možnih vstopov vanjo: ker je bilo vsaj zame »tako«.

Zdi se mi, da razmislek o vseprisotnem elementu sence, ki je prežemal celotno predstavo in preplavil celoten prostor Circulacije2, vse do sedečega občinstva in za njim, odlično zajame senčen teritorij, ki ga naseljuje Pernarčičino delo in zaradi česar je to slednjič tudi tako privlačno od začetka do konca. Naslov prvega poglavja v predstavi, »At the beginning it was like this« [»Na začetku je bilo tako«], vzpostavi atmosfero in nas takoj potopi v svet senc. Morda to, da Pernarčičeva vpelje senco kot prevladujoč element v predstavi, izhaja iz dejstva, da je tudi sama zgodba senčna. Pripoveduje o vzporednem – v predstavi dobesedno nevidnem – svetu: svetu avtohtonih prebivalcev Severne Amerike, njihovem načinu življenja in svetovnem nazoru. Ta nevidni svet pa je, ključno, opazovan z vidika avtorice predstave: tj. performerke, umetnice, antropologinje in »bele« osebe iz Evrope, ki pa kljub temu ne čuti veliko skupnega z Zahodno epistemologijo. Tako v besedi kot na odru se Pernarčičeva trudi prebiti »skozi beli šum belcev« (kot nam pove tretji naslovni napis »Through the whites’ noise«), poglobljena v odkrivanje in v nekem smislu tudi ponovno oživljanje zgodb iz številnih prekrivajočih se temnih poglavij v zgodovini avtohtonih ljudstev, v navezavi z rasizmom, zločini nad ženskami in otroci ter širše nad vsemi živimi bitji, kar predstavi kot skupno zgodovino človeštva. 

Natančneje, del predstave in zgodbe, ki me je najbolj ganil, črpa iz resničnega življenja pod sistemom obveznih internatskih šol, ki je deloval od leta 1894 do poznih 90. let 20. stoletja v Kanadi in še dlje v ZDA. Dejstvo, da so ta sistem uvedli belci, da bi izvajali velike zločine proti otrokom avtohtonega prebivalstva, je bilo priznano šele nedavno z odkritjem množičnih grobišč, v katerih so našli tisoče trupel avtohtonih otrok. V predstavi te otroke simbolično predstavljajo majhne glinene glavice: mnogo jih je, preveč, in tako ganljivo drobne v dlaneh performerk. Skupaj z njihovo zgodbo pa se prepleta še vedno aktualna zgodba o pogrešanih in umorjenih avtohtonih ženskah, ki jo v predstavi simbolizira rdeča obleka – dejanski sodobni kulturni simbol, ki poziva k širšemu pripoznavanju te vseprisotne zločinskosti. Predstava je v nekem smislu poklon tem otrokom in ženskam ter morda ritualizirano dejanje zdravljenja za ta temna in zamegljena poglavja v zgodovini Severne Amerike, čeprav se Pernarčičeva zaveda, da nobeno opravičilo in nobeno obnovitveno dejanje ne more »vrniti in popraviti izgubljenih ali uničenih življenj«. Ta poglavja so povzročili belci – kategorija, ki ji Pernarčičeva sicer navidezno pripada, a se ji upira ali jo nerada sprejema, saj nimajo vsi beli evropski narodi kolonialne zgodovine in vsak rasno pristranske miselnosti. Zdi se mi, da je zapletena problematika tega nekompromisnega – in, sumim, da precej neudobnega – položaja v središču Pernarčičine umetniške prakse, kar je mogoče zaznati v sami uprizoritvi, še posebej v njenem koreografskem prizadevanju, da izkušnjo posreduje skozi utelešeno empatijo. Pernarčičina pozicionalnost predstavi daje bogastvo, katerega dobesedne in figurativne niti je včasih težko razplesti, presnoviti in jih vzdržati – intelektualno, psihološko, čustveno, umetniško. Z materialom, ki smo mu bili izpostavljeni v predstavi, sem se zato soočila tako, da sem preprosto opustila vse vnaprejšnje ideje in pričakovanja, se prepustila vodstvu performerk – biti s tem je tipičen odnos občinstva na ritualnih predstavah in mislim, da ga Pernarčičeva ni izzvala naključno. Slednjič sem se tako znašla popolnoma vpletena: biti s tem pomeni biti v tem. Ovilo me je v sence.

Čeprav so dejanske informacije, ki sem jih tukaj ponovila, na voljo v spremnem besedilu, predstava sama na fikcionaliziran način uprizarja zgodovinska dejstva, na katerih temelji. Ta pristop je značilen za pripovedovalce iz različnih tradicij, saj se, kot je poudarila Marina Warner, pripovedovalci pogosto zatečejo k fikciji prav zato, da občinstvo pripravijo in mu olajšajo soočenje z najbolj krutimi dejstvi, vtkanimi v njihove zgodbe – postopek, ki slednje spremeni v »poučne zgodbe«, iz katerih lahko občinstvo odbere »navodila«, uporabna v resničnih življenjskih situacijah, ali celo »modrost«, kot je trdil Walter Benjamin v svojem eseju Pripovedovalec iz leta 1936. Vse to govori o tem, da je fikcionalizacija preizkušen način za spopadanje s temnimi resnicami: ne da bi jih pomanjševali, ampak da bi jih naredili lažje prebavljive, kar se je Pernarčičeva nedvomno zavedala, ko nas je, svojo publiko, namerno, a s skrbno previdnostjo vodila po senčnih poteh naše kolektivne človeške zgodovine, medtem ko je osvetljevala stvari, ki jih večina od nas raje ne bi videla. Predstava nagovarja podobna grozodejstva, ki so jih belci Zahodne kulture zagrešili po vsem svetu, in se, ponovno na ritualiziran način, spopada s tem, kaj danes pomeni »biti bel«. Pernarčičeva vztraja, da je »bel« enako rasistični izraz, ki so ga uvedli tisti belci, ki so najprej oblikovali belo ideologijo, nato pa breme »bele« imperialne in kolonialne zgodovine naložili na ramena vseh današnjih ljudi, vključno s tistimi, ki so beli, a se z njo ne identificirajo. Kako se torej spopasti s to kruto resnico in njenimi še vedno odstirajočimi se posledicami, ki so bile in so še vedno tako uničujoče za avtohtone prebivalce?

In tu pride na vrsto senca, s svojo dolgo zgodovino v umetnosti in ritualnih uprizoritvah. Kajti to dvoje je bilo v davni preteklosti popolnoma prepleteno – dejstvo, ki nam je znano iz zgodb, še posebej iz traktata Plinija starejšega o »izvoru slikarstva« v njegovi Naravni zgodovini ter Platonove prilike o jami. Obe se ukvarjata z izvorom umetnosti v ritualnem uprizarjanju, ki vključuje koncept sence: natančneje, človeške sence. Medtem ko Plinijev zapis vključuje grobo opisovanje sence človeške figure, da bi nastala prva risba obrisa, Platonov opis vključuje projiciranje senc ljudi na steno jame. Ti dejanji v nekem smislu predstavljata soočenje človeka – in v izpeljavi tudi človeštva – s senčnim jazom; temno platjo našega individualnega in kolektivnega bitja, pa tudi naših načinov biti v svetu. Potemtakem sta v Zahodni tradiciji izvor umetnosti in človeštva rezultat soočenja s senco. Oba avtorja nam pripovedujeta neko različico tistega »Na začetku je bilo tako«, če citiramo prve jasne vrstice Pernarčičine predstave. V Plinijevi zgodbi je namen tega soočiti se z neizogibnostjo smrti (ljubljene osebe, po tem, ko je to najprej poskušal ritualno preprečiti), medtem ko ima v Platonovi zgodbi namen soočanja z resničnostjo, kakršna ta dejansko je, kar Platon pojmuje kot izstop iz teme jame v čisto dnevno svetlobo. Mislim, da je to prepletanje umetnosti in rituala v simbolični formulaciji sence kot sredstva za soočanje s kruto realnostjo resnice, pri čemer je smrt dokončna resnica, tudi nekaj, kar Pernarčičina predstava po svoje ponovno uprizori, najsi namerno ali nenamerno. Sumim namreč, da so njene reference povsem drugačne, odločno nezahodne, in da vznikajo iz njenega umetniškega raziskovanja v zadnjih nekaj letih ter njenega neposrednega sodelovanja z avtohtonimi skupnostmi. Morda je prav tam razvila spretnost upravljanja ne le s senco, ampak tudi s časom, za katerega se mi zdi, da senco spremlja, kadarkoli je omenjen. Kot tiktakanje ure v središču teh starodavnih zgodb je čas v nekem smislu senca sence. Nič bolj ga ne moremo prehiteti, kot ne moremo prehiteti lastne sence: senca in čas, zapletena v podobo sončne ure, ki se neizogibno pomika k smrti. Vendar pa Pernarčičina predstava razblini ostre robove naših Zahodnih podob časa, ki so še vedno linearne, mehanične in uprostorjene, kot v koledarju, kjer je čas še vedno razdeljen na ločene enote dni, tednov in mesecev, skozi katere nepovratno napredujemo eno leto za drugim. V nasprotju s tem, sem dobila vtis, da se Pernarčičeva posveča tistemu, kar se nanaša na »globoki čas« in ki se ne pretaka le skozi njeno uprizoritev, ampak tudi v njenem besedilu: »Čas ni ura, ampak edinstvena vrsta tekočine, v kateri je shranjeno vse znanje in vse, kar je kdaj obstajalo«. Glede na to, da ta tekst pišem v Avstraliji, moram omeniti aboriginski »sanjski čas«, ki je, vsaj zame, sicer težko razumljiv v svoji celostnosti, a pomeni nekaj podobnega globokemu času, v katerem so shranjene vse zgodbe, kot je izraženo v Pernarčičinem besedilu.

Mislim, da nisem edina prišla do sklepa, da se tisto, čemur smo bili zbrani gledalci priča na večer 13. oktobra 2025, suče v domeni rituala, kot je morda obstajal že »na začetku«. Prisostvovali smo ritualizirani pripovedni predstavi, sestavljeni iz epizodnih udejanjenj ohlapno strukturirane zgodbe, pripovedovane skozi in temeljito prepletene z materialnostjo uporabljenih medijev ter spretnostjo, s katero so tri izvajalke upravljale z materialom – pri čemer je najbolj izstopal način upravljanja s sencami. V senčni atmosferi slabo osvetljenega prizorišča so izvajalke prav pred našimi očmi uprizorile nekakšno metamorfozo materialov, s spretno gibalno izvedbo in manevriranjem, kar je omogočala igra spremljajočih senc. Najbolj privlačna, vsaj zame, se je odvila proti koncu, ko se je kos sicer nič posebnega lesa v Pernarčičinih rokah nenadoma spremenil v veslo, ki jo je poganjalo preko nevidnega jezera v nevidnem čolnu proti nevidnemu bregu, ki se je očitno nahajal za sedečim občinstvom. Presunila me je eleganca, s katero je Pernarčičeva izvajala svojo naporno nalogo, s čimer ne mislim zgolj fizičnega napora pri uprizarjanju ali bolje utelešenju veslanja s težkim kosom lesa (pri čemer je dajala vtis, da je lažji od peresa), ampak tudi umski napor, ki ga izvedba terja od veščega performerja, ki nas je s čisto močjo svoje domišljije, svoje umske projekcije, prepričal, da smo resnično videli veslača, veslo, čoln, jezero in obalo, in ne le žensko, ki je počasi hodila proti nam s kosom lesa v rokah. Pernarčičeva je uprizarjala ritualizirano vračanje mrtvih otrok in žensk čez reko, veliko ločnico med realnim in nevidnim svetom, med belim in avtohtonim svetovnim nazorom, kulturami, zgodovino, ideologijami, filozofijami in prepričanji, izraženimi v njihovih ritualih, umetnosti in predvsem zgodbah. Ta ločnica je očitna tudi v namernem nasprotju materialov: med naravnimi materiali, kot so glina, voda, volna, les, zemlja in rastline na eni strani, in sodobnimi materiali, kot so plastična zobna ščetka, vedro in sod, kasetofon, pametni telefon in video projekcije na drugi strani. Prav to – ta ritualna narava performativnega pripovedništva in izbira teh določenih materialov ter njihovih družbeno in kulturno zakoreninjenih pomenov – morda ni presenetljivo, saj je Pernarčičeva izobražena antropologinja, pa tudi performerka in umetnica. Vsi ti skrbno izbrani materiali, od katerih so bili nekateri samostojna umetniška dela, ki so služila kot rekviziti za nastop, so bili združeni v premišljeni scenografiji in oživljeni s pomočjo performerk in projiciranih senc: dobesednih in figurativnih, resničnih in domišljijskih. S predstave sem prišla, kot da bi zlezla iz jame, s sencami pred očmi in z besedami »Na začetku je bilo tako«, ki so odzvanjale v mojem umu.

(Iz angleškega izvirnika prevedla: Boža Krajcer)