Gibalni jezik je v plesni predstavi Goofy avtorice in izvajalke Roni Chadash precej enoten, vendar oropan vsake logičnosti, povezanosti, gotovosti, orientiranosti in navsezadnje tudi neke gibalne poti, ki jo plesalci v gibalnem jeziku pogosto ustvarjajo. Zato gibanje deluje tuje. Kot je plesalka zapisala sama (»Želela sem postaviti vprašanje in preveriti, ali lahko resnično posedujemo svoja telesa«), je poskušala raziskati odnos med njo samo in njenim telesom, raziskovati »imetje«/»lastništvo« lastnega telesa. V predstavi je njeno telo delovalo kot samostojna enota in ne kot last človeškega uma. Zdelo se je po svoje svobodno in kljubujoče poznanemu in vodenemu režimu. K takem vzdušju je pripomogla tudi ločenost glave in telesa, saj plesalkine glave med gibanjem nismo videli. S tem, ko je imela glavo nagnjeno nazaj, je dosegla učinek samostojno premikajočega se telesa. Poenostavljeno bi tako rekla, da je bilo gibanje čudaško. Avtorica želi ugotoviti, kako lahko telo izgubi nedolžnost. Ob opazovanju njenega giba sem ugotovila, da me je telo zaradi načina gibanja spominjalo na nekakšno nedefinirano živo bitje. Po nekaj minutah se sploh nisem več ukvarjala s plesalkinim gibanjem, temveč z gibanjem nekakšnega nedefiniranega telesa. Gibanje ni bilo razdeljeno na očitne fraze, delovalo je kot ena sama dolga fraza, ki so jo prekinili le redke pavze in dvig glave nad telo, kjer smo prvič videli obraz ustvarjalke. Ni me presenetilo, kot bi morda pričakovala, prej se mi je zdelo nepomembno. Koreografija me je tako osredotočila na gib, da se mi obraz, ko sem ga »končno« videla, ni zdel zanimiv. Predstavitveno besedilo dobro povzame predstavo, vendar sem si ob branju predstavljala nekaj popolnoma drugačnega od videnega.

Delo Goofy je po tematiki in predmetu raziskave ustvarjeno po smernicah, ki so značilne za Roni Chadash. Sama namreč pravi, da pri ustvarjanju raje postavi na prvo mesto telo, iz njega ustvarja, pleše. Po njenem prepričanju je o vsem treba manj misliti in več čutiti, kar se izraža tudi v njenem avtorskem delu Goofy. Roni Chadash prav tako pravi, da skuša opustiti miselni nadzor in potrebo po analiziranju, kar je po mojem mnenju prav tako vidno v solo nastopu, kjer je na prvem in pravzaprav edinem mestu telo. O kakršni koli tehniki bi težko govorili, saj se je plesalka spustila v svobodne, nove oblike gibanja in videnja telesa. Ob razmisleku sem predstavo povezala s plesnim solom Rite Góbi z naslovom Volitant, vendar ne zaradi konteksta ali podobnega gibanja, ampak zaradi močne energije in prezence, ki sta skupni obema plesalkama. Prav tako sta bili obe, znotraj svojega gibalnega jezika, v gibu zelo pristni, konsistentni in sta sledili vsaka svoji rdeči niti.

Pri razumevanju in branju predstave mi je najbolj pomagalo to, kar zagovarja tudi avtorica sama, da nisem poskušala vsega videnega histerično analizirati, ampak sem se samo prepustila predstavi in jo poskušala čutiti. Seveda sem jo aktivno spremljala, vendar nisem panično iskala pomena v vsakem gibu, akciji. Predstava ni bila pripovedna in ustvarjalka nam ni želela predstaviti natančno določene in zaključene celote, ampak neko svoje raziskovanje, razmislek, videnje. Želela nas je popeljati v svoj svet doživljanja in raziskovanja, vendar nas pri tem pustiti svobodne pri razmisleku in oblikovanju ideje. Sploh zato, ker je raziskovala tako široko, je bilo pridobivanje novih idej in slik gledalcu olajšano, saj je inovativno misel lažje razvijati iz inovativne kot iz že popolnoma poznane iztočnice. Zanimiv se mi je zdel tudi naslov, saj, kot sem izvedela iz predstavitvenega besedila, v hebrejščini 'goofy' pomeni moje telo, v angleščini pa se izraz uporablja za 'bedasto'/'butasto'/'čudaško'. Tako sem se začela spraševati, ali je telo čudaško? Ali je čudaško moje telo? Ali je bedasto, da si ga prilastim toliko, kolikor si ga? Ali je butast družbeni pogled na moje telo? Ali je sploh še moje, če ga oblikuje družba?

Delo Goofy je po tematiki in predmetu raziskave ustvarjeno po smernicah, ki so značilne za Roni Chadash. Sama namreč pravi, da pri ustvarjanju raje postavi na prvo mesto telo, iz njega ustvarja, pleše.

Scenografija v predstavi je bila skromna, kar mi je zelo ustrezalo, saj se mi zdi, da je bil prostor, ki ga je oblikovala plesalka, popolnoma dovolj. Prostor se mi je tako zdel bolj »čist« in neobremenjen, nekakšen nepopisan list papirja, za kar menim, da je dobro vplivalo na predstavo. V ozadju je bil prostor sicer omejen z nekakšnimi čudno povezanimi pregradnimi stenami, vendar jim nisem posvečala prevelike pozornosti, name niso učinkovale. Zanimivo je bilo, kako se je plesalka kot stoječa figura na premikajoči se deski prikazala dobesedno iz odra. Delovalo je, kot bi te nekdo postavil pred skulpturo in ti velel, da jo moraš opazovati in občudovati. Kostum ni bil nič ekstravagantnega, a je dobro zaobjel telo in ostal nevtralen, kar je bilo za opazovanje gibanja kot močne vodilne komponente koristno. Predvsem me ni motil, večino časa ga sploh nisem zaznala. S tem, da ni bila gola, je iz opazovanja telesa v gibanju izvzela spol. Menim namreč, da bi morda, če bi bila gola, bolj zavestno opazovala žensko telo in ne le telesa kot utelešenosti nekega bitja. V nasprotju z nevtralnim kostumom je bila glasba precej izrazita. Vključevala je močne poudarke in bila zelo dinamična. Mislim, da mi je intenzivno ustvarjala vzdušje ob gledanju predstave. Zagotovo je povečala dinamiko izvedbe giba in dogajanja na odru. Giba ni narekovala, zgolj okrepila. Gib ni bil odvisen od glasbe, prav tako brez nje ne bi izgubil pomena. Glasbo sem dojemala kot dobro umeščen dodatek.

Iz lastnega vidika ogleda se mi absurdno zdi dejstvo, da obraza sploh nisem pogrešala, morda me je celo motil, ko sem ga videla. Zdi se mi rahlo nenaravno in česa takega si ne bi nikoli pripisala. In potem me jezi, ker ne vem, zakaj mi je neprijetno, da sem se tako počutila. Gibanje plesalke mi je bilo od časa do časa absurdno, ker je bilo obenem čudno, grozno, smešno, prepolno in preveč prazno. Hkrati se mi zdi, da se je dogajalo vse in hkrati, da se ni v resnici zgodilo nič. Ne vem, ali je bila sredinska osvetlitev občinstva pomota ali namerno dejanje, a zdelo se mi je malce nenavadno, predvsem pa neumestno. Zakaj se ukvarjam s tem, zakaj na sredino občinstva sije luč, ko pa ima vendar nekdo na odru predstavo?

Kritiška refleksija je nastala v sklopu predmeta Ustvarjalna delavnica (Umetniška gimnazija smer sodobni ples, SVŠGUGL) pod mentorstvom Maje Delak in v uredništvu Maše Radi Buh.