Pod režijo Mareta Bulca je bila uprizorjena drama Nebojše Pop-Tasića Bedenje. S poudarkom na družinskih odnosih spremljamo glavni lik, ki ga igra Saša Tabaković. Igralci Sabina Kogovšek, Gorazd Logar, Pia Zemljič, Ivo Ban in Urban Kuntarič predstavljajo družinske člane, ki se mu pridružijo na odru in skozi igro začnejo pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. Kljub nekaj humorističnim delom uprizoritev spremlja občutek otožnosti. Dotika se tem, o katerih ljudje še dandanes zelo težko spregovorijo. V takratnem času pa svojih žalostnih prigod niso pripovedovali niti potomcem, saj so bile prekrute ali celo prepovedane. Nebojša Pop-Tasić z dialogi med šestimi generacijami zabriše meje časa in nas popelje v svet mrtvih. Na zelo zanimiv način gledalcu predstavi neizbežna dejstva, ki so vedno prisotna v naših življenjih. Govori o smrti, družini in vojni, o treh elementih, ki jim človek ne more ubežati. Dogajanje si sledi tekoče s spremljavo zvočnih efektov pri vmesnih »prebliskih«, ki gledalcu ponazorijo, da se vse to dogaja le v glavi glavnega lika, ki je nenaspani, novopečeni očka. Z odlično igro so v meni vzbudili sočutje do vseh fikcijskih oseb in mi dali občutek iskrene povezanosti igralcev med seboj. V spominu mi je ostal dialog med sinom in materjo, ki jo igra Sabina Kogovšek, saj mi je deloval najbolj pristen. S spreminjajočimi se razpoloženji prikažejo ljubezen, ki jo matere vseskozi gojijo do svojih otrok. Lik čustveno nedostopnega očeta, igra ga Gorazd Logar, izvrstno odigra s pomočjo čivkanja, ki zamenja njegovo zmožnost govora. Kasneje razložena zgodba pojasni to dejstvo kot posledico zaporniške izkušnje na Golem otoku. Igralca Pia Zemljič in Ivo Ban igrata njegova stara starša. Skozi igro ni bilo čutiti prevlade prezence samo enega igralca.
Drama poteka v utesnjenem in majhnem stanovanju, kjer spremljamo današnje življenje sina, ki je pred mnogimi leti pobegnil od doma, čeprav naj bi odšel samo po kruh in časopis. S kasnejšim opisom tega dneva lahko začutimo stisko, ki jo je doživel tik pred odločitvijo, da odide. Majhno prizorišče daje občutek, da smo gledalci del intimnega družinskega okolja. Gledalca približa dogajanju in ga skorajda vključi v igro. Drama nam ne pove točnega časa in prostora, temveč nam ju samo nekako naznani s scenografijo in kostumografijo. Z začetnim monologom glavnega igralca, ki se po telefonu pogovarja v portugalskem jeziku, in ko svojo mater vpraša, kako sta z očetom prišla čez lužo, lahko predvidevamo, da se dogaja na drugem kontinentu. Natančneje v Braziliji. Kostumografija, za katero je zaslužna kostumografka Sanja Grcić, in razlika v letih igralcev opozarjata, da so vsi liki umrli v različnih časih. Na koncu se prikaže še stari oče starega očeta, ki ga igra Urban Kuntarič. Slednji prizor se mi je zdel izredno zanimiv, saj ga je igralec v celoti odigral v grškem jeziku. Njegov lik pa so krasila tudi tradicionalna oblačila.
Drama se zaključi z obnemelo igralsko zasedbo in odhodom sina iz stanovanja. Njegov objokani odhod skozi vhodna vrata si lahko predstavljamo kot slovo od žalostne preteklosti.
V intervjuju za RTV Slovenija Pop-Tasić pove, da je navdih za delo črpal iz lastne družinske zgodovine, pri tem pa izpustil biografske podatke.
Predstava predstavlja tematiko, ki bo vedno aktualna, in mislim, da omogoča mlajšim generacijam, ki niso občutile grozot vojne, da jih vsaj začutijo.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.