S temi besedami, ki so še vedno aktualne, kar kaže na vrhunskost francoskega komediografa Moliera, naslovni lik v tragikomediji Don Juan, skuša preslepiti bližnje, da se je poboljšal. A vendar ostaja lažnivec, prevarant, hinavec in nepoboljšljivi zapeljivec.
Najnovejša uprizoritev Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica Don Juan z večinoma mlajšo igralsko zasedbo in modernim režijskim pristopom sledi Molierovemu besedilu in duhu časa, v katerem je bil napisan.
Predstava, ki sem si jo ogledala v novembru na malem odru, razgali (in to dobesedno!) lik Juana Tenoria. Zapeljivec si nakoplje jezo svoje žene Elvire in njenih bratov. Don Juan se jih ne boji, še več, še naprej zapeljuje druga dekleta, ne posluša vdanega služabnika Sganarella, se norčuje iz Komturja, ki ga je ubil … Se na videz pokesa in poboljša. In na koncu umre.
Režiser Daniel Day Škufca dogajanje iz odra delno prestavi v parter, tako nas liki nagovarjajo od blizu, se sprehajajo po dvorani, don Juan deli bele vrtnice občinstvu. Večji del predstave prepričljivi Matija Rupel kot Juan oblikuje lik, kot vihravega, prepotentnega mladeniča. Temačnost predstave z živahnostjo in energijo popestrita Arna Hadižaljević, še posebej kot kmetica Maturina (igra tudi Elviro in članico zbora), in Liza Marija Grašič kot Karlina (igra tudi gospo Dimanche in članico zbora). Najbolj človeški lik Sganarella odlično odigra Žiga Saksida. Miha Nemec in Žiga Udir z več vlogami ustvarjata napetost in tesnobnost. Radoš Bolčina, ki je v prejšnji uprizoritvi tega besedila igral Juana (Don Juan ali Kamnita gostija, r. Vito Taufer, SNG Nova Gorica, 2003), tokrat z glasom in stasom, gledalce osupne kot Komturjev kip. Poleg igralcev izpostavljam scenografinjo Uršo Vidic, ki je iz relativno majhnega prostora, pričarala velikega, in vanj vključila elemente, ki nas popeljejo v preteklost.
Ustavimo se še pri manj lepih radostih predstave. Vsebina se mestoma dolgovezi, kar malo omehčajo sprehodi likov med občinstvo, kar vedno ne funkcionira dobro, saj tako izgubimo stik z zgodbo. Dolgovezenje povzročajo tudi (pre)dolgi monologi likov, ki monotono pripovedujejo svoje besedilo. Preveč megle, ki sicer v predstavi dobro učinkuje, povzroča nelagodje občinstvu v prvih vrstah. Odmor, kjer se glavni junak sprehaja po odru, kadi in premišljuje, prinaša čudni občutek za gledalce. Je predstava ali je ni? Bo kaj rekel, gremo ven ali … Odmor, kot ga je v lansiral Jernej Lorenci na odru ljubljanske Drame, pač ne učinkuje v vsaki predstavi. Še posebej, če se zgodi skoraj nekaj minut pred koncem predstave.
Don Juan je predstava, ki gledalca popelje v Molierov svet, ki je v tem primeru bolj tragičen kot komičen. Sodobna oblika predstave zna pokvariti pričakovanja, saj vsak gledalec vendarle ni za tako obliko predstave, in raje gleda klasično uprizoritev. Ne glede na vse, Don Juan ostaja lik z večinoma negativnimi lastnostmi, ki jih potencira do te skrajne meje, da je njegova rešitev smrt.
* Moliere, J. B. P. (1972: 287)
***
Študentska kritika je nastala pri izbirnem predmetu Slovenska uprizoritvena umetnost v okviru študijskega programa Slovenistika na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Nosilka predmeta je red. prof. dr. Katja Mihurko Poniž, asistent Rok Andres.