Branko Završan, 11. 10. 2022

Domišljeno zavajanje

Zapis o Absurdaniji d.o.o., »reciklirani« monodramediji, kot jo poimenuje Maja Gal Štromar, celostna avtorica predstave in igralka.
Foto: Benjamin Vrankar
Foto: Benjamin Vrankar
Foto: Benjamin Vrankar

Domišljeno zavajanje. Predstava je banalna. Zdi se, kot da teme ni. Niti ne kaže, da ima predstava zgodbo. Ima nekaj tipiziranih gledaliških likov, ki premlevajo stereotipe vsakdana, in tudi te na banalen način. Predstava hoče delovati pompozno, kar je izraženo že na samem začetku s Cankarjevim nagovorom Slovencem in potem na prehodih iz enega dejanja v drugo, a že spet zdrsne v banalnost. Predstava ruši samo sebe. Prav taki se zdijo tudi citati slovenskih literatov. Banalni. V enaki maniri se pravzaprav izkažejo tako scena, kostumi kot glasba.

A glej ga zlomka!

Prav to je presenetljiva vrednost monokomedije Absurdanija d.o.o., ki prav z banalnostjo in veščim poigravanjem s stereotipi na absurden način postane presežna, kompleksna. Smeh publike ne pojenja do konca predstave, njegova tekstura pa se spreminja, zastane in znova eksplodira.

Maja Gal Štromar ni le drzna v svoji žanrski odločitvi in dramski predlogi, temveč tudi virtuozna v podajanju karikiranih dramskih oseb, ki v prenekaterih trenutkih, kljub ali pa ravno zaradi banalnih tem in načinov igre, preidejo v polnokrvne gledališke trenutke, ki so v tovrstnem gledališkem žanru redkost in pričajo tako o resničnem izvedbenem mojstrstvu in tankočutnosti kot o vsebinski polnosti, ki skozi predstavo postaja vse očitnejša.

Absurdanija d.o.o. se dotika sveta in smisla na veliko bolj prefinjen način, kot to sprva kaže njena forma »gledališkega standupa«, ali še raje, sodobne monokomedije dell'arte, saj nas igralka ne nagovarja v prvi osebi, temveč s transformacijo v različne like.

Prek humorja nonšalantno manipulira z gledalcem in s smehom postavlja distanco do bolečih tem, ki jih načrtno banalizira. Tudi reciklirani citati slovenskih literarnih stebrov so postavljeni v ta kontekst in koncept. Vsi segmenti predstave, kot da so že videni, torej reciklirani. A to je le avtoričino zavajanje in komponenta aktualnosti. Gledalec se ne zave, da to grobo zabavljaštvo polagoma in prefinjeno prehaja v obvezne dimenzije.

Absurdanija d.o.o. se dotika sveta in smisla na veliko bolj prefinjen način, kot to sprva kaže njena forma »gledališkega standupa«, ali še raje, sodobne monokomedie dell'arte, saj nas igralka ne nagovarja v prvi osebi, temveč s transformacijo v različne like.

Na začetku nas Maja Gal Štromar zapelje v zlizani žanr komedijantstva, s svojo štajersko govorečo Antígeno, nekakšno samooklicano epidemiologinjo, ki pa, bolj po kranjsko odeta, prežema vsakdanje stereotipe in je a priori angažirana s svojimi robatimi duhovitostmi, ki že nakazujejo dejansko banalnost naše realnosti. Antígena je folklorno vseslovenska govoreča mašina, ki gledalca očara že s svojo neustavljivo logorejo, a ne ponudi časa za razmislek o svojih argumentih in primerih podkupljive ter izkoriščevalske nature naše družbe, ki jo vztrajno podpira.  

A Maja Gal Štromar ne žali nas, gledalcev. Banalizira svoje junakinje in samo sebe.

Antígenino nasprotje je blazirana Alenka, influencerka oziroma vplivnica, kot se hitro popravi, ki ima nesporno mnenje in pravico soditi o vsem. In to tudi počne. Tako banalno, da ji ne moreš ugovarjati. Nimaš argumenta. Saj tudi ona ne operira z argumenti, le s čvekanjem o nekje morebiti slišanih dogodkih v lastni interpretaciji.

Tudi Bogomila Bogoslava Ropotova, militantna predsedniška kandidatka, je zastavljena premočrtno. Igralka brezsramno pooseblja diktatorske klišeje in v svojem vse bolj stopnjevanem spreminjajočem se igralskem stilu, ko besede izgubijo logiko in razumljivost in s tem dobijo univerzalen pomen, v hipu postane strašljiva podoba groze latentnega uničujočega fanatizma vladajoče moči. Komedija postane tragična.

Hipne spremembe karakterjev in nizanje različnih stanj in oseb so igralkina poslastica. Že res, da je diplomirala na prestižni francoski šoli Jacquesa Lecoqa, ki uspešno goji tudi tovrstna znanja, a ta veščost, postavljena v kontekst Absurdanije, povsem preseže artizem. Prav z artizmom se lahkotno poigrava. Igralka večino svoje igre žrtvuje prostodušnemu komedijantstvu, a s tem bogato potencira dramatičnost premišljenih trenutkov streznitve, da se zgodi gledališče v vsej svoji širini. Iz plitkega lika za trenutek preskoči v poln karakter, ki s preskokom v povsem drug žanr kontekstualizira pričujočo banalnost in nas postavi v zavezujoč odnos do humornega podajanja na videz puhle vsebine.

In to je tisto, s čimer nas Maja Gal Štromar prizadene. Tako vsebinsko kot izvedbeno. 

Celo ob samem koncu, ko se prikaže sklepna oseba s svojim distanciranim, lucidnim pogledom na svet, a s svetlim upanjem, to deluje kot bridka banalna utopija. In to zaboli. Kot da je banalnost edina konstanta, ki nam še ostane.

Predstava, ki bo zadovoljila marsikateri okus in prostor.

Maja Gal Štromar

Povezani dogodki

Vladimira Val

Zelo lepo zapisano. Se enkrat sem dozivela igro in podoživela vsa čustva, ki so se zbujala ob gledanju igre. Maja, čestitke. 11. 10. 2022