So ljudje, ki imajo dovoljšnjo moč, da spremenijo svet. So ljudje, ki kopičijo bogastvo na račun šibkejših. So ljudje, ki jim ni mar za nič in nikogar drugega kot le zase. Takšni ljudje so ustvarili novo dobo, v kateri narava ni več pomembna. Ustvarili so družbo, v kateri vlada mrakobna sivina rutinskega vsakdana. Pa vendar – čeprav se zdi, da se ta rutina brez konca ponavlja iz dneva v dan … Nekega dne tudi ti ljudje, ki so jo vzpostavili, ne bodo več mogli brezskrbno uživati svojega razkošja. O tej temi razmišlja tudi aktivna ustvarjalka na sodobnoplesnem, pedagoškem in ustvarjalnem področju Kristina Rozman v svojem plesnem prvencu Do pojutrišnjem. Mlada plesalka in koreografinja že deset let sodeluje s kolektivom Bitnamuun ter je od leta 2015 članica Potočanovega Fourklor. Vidno sodeluje in ustvarja z drugimi prepoznavnimi imeni slovenske plesne scene, v zadnjem času še posebej intenzivno z Ajdo Tomazin. Rozmanova je leta 2017 tudi prejela srebrno značko Mete Vidmar (JSKD RS). Predstava Do pojutrišnjem je nastala po idejni zasnovi projekta z delovnim naslovom Prikrojitev časa. 

Avtorico, koreografinjo in izvajalko je pri ustvarjanju predstave Do pojutrišnjem kot dramaturginja in mentorica podpirala Andreja Kopač. Avtor elektronske eksperimentalne glasbe, uporabljene v delu, je Eduardo Raon, kostumograf pa Iztok Hrga. Luč oblikuje Gregor Kuhar. Živa Brecelj je projekt podprla kot producentka. Solo je bil izveden v produkciji Plesnega teatra Ljubljana in koprodukciji Vitkar zavoda. V gledališkem listu je posebna zahvala namenjena Branku Potočanu, Enyi Belak ter Tajdi Podobnik.

Namen gibalnega jezika v predstavi ni prikaz spektakularne virtuoznosti, temveč povečevanje napetosti, ki se širi skozi razvoj giba. Gib se gradi izredno počasi, na začetku celo z minimalističnimi premiki. Vendar prav ta razpotegnjenost časa vpliva na gledalčevo radovednost, v kaj se bo preobrazilo vase zvito telo ob levi strani zadnje stene odra. Iz telesa, v celoti prekritega z ogrinjalom, se postopoma prikazujejo okončine: stopalo, dlan, nato noga … in na koncu obraz. Vse več okončin ima, vse bolj raznolike možnosti premikanja skozi prostor poseduje. Uporaba ogrinjala me spominja na delo predstavnika ameriškega sodobnega plesa po drugi svetovni vojni Alwina Nikolaisa, ki je bil prepričan, da plesalca osebnost omejuje. Zato je želel z različnimi pristopi doseči, da plesalec prevzame drugo identiteto. V solu Rozmanove dogajanje na odru deluje kakor prikaz evolucijskega razvoja živih bitij, ki od začetka svojega obstoja postajajo čedalje kompleksnejša. Dinamika gibanja se spremeni v trenutku, ko se oživelo telo popolnoma osvobodi ogrinjala, ki je poprej omejevalo njegovo gibanje. Četudi se njegove poti po prostoru še vedno zarisujejo le po tleh, je porabljena sila giba sedaj močnejša, ob tem pa je slednji tudi hitrejši. Plesalka uporablja različne variacije premika: plazi se, kotali in drsi po tleh celotne površine odra, a ohranja enakomerno ritmičnost fraz. Zanimiva se mi zdi primerjava plesalkine prezence ter gibanja v začetnem delu z drugim delom v vertikali. Namreč takoj po dvigu plesalke v stoječo pozicijo njena prepričanost v gibanje spet izgine. Njeno prestopanje z ene noge na drugo deluje, kakor da bi izgubila zaupanje v svoj premik po prostoru. V plesalkinih ponavljajočih se gibih z rokami, s katerimi sega po nečem neoprijemljivem, ter pogledih v publiko se zdi, da išče rešitev, kam naprej, a je ne najde. Posledično fraze sestavlja bolj neenakomeren ritem. Tudi prevladujočo zadržano kvaliteto znotraj gibalnega materiala plesalka prekinja s posameznimi ostrimi gibi. Vse do konca predstave se ne giblje več z voljo in močjo, ki jo poprej že uspe doseči. Menim, da tak zaključek deluje inovativno, saj publika vso predstavo pričakuje, da bo imel plesalkin razvoj gibanja nek cilj. Avtorica pa na koncu le izgine na zamegljenem odru. Glede na to, da gibalni jezik sestavljajo naravni človeški ali živalski gibi (kot so hoja, plazenje, kotaljenje), menim, da plesalkin prispevek k razvoju plesa ni usmerjen k inovaciji novega gibalnega materiala. Na gledalce naredi večji vtis s svojo vsebino.

Namen gibalnega jezika v predstavi ni prikaz spektakularne virtuoznosti, temveč povečevanje napetosti, ki se širi skozi razvoj giba.

Abstraktna vsebina predstave izpostavlja krivično plat neokapitalizma, ki na eni strani ponuja razkošje najvišji družbeni eliti, po drugi pa vsem preostalim živim bitjem odvzema barve narave in njenih čudes. Vsebina je po mojem mnenju dobro berljiva, saj si s pomočjo zgledno napisanega programskega lista gledalec lahko predstavlja, kaj sporočajo plesalkine akcije, dejanja in kaj pravzaprav predstavlja ona sama. Zapisano je: »Jaz sem. Pradavnina in obzorje konca. Strah in nova zaveza. Kot shizofreno prosojno platno, skozi katerega se pršijo zahteve in odlagajo krivde. Kot nova misel in novo telo, zaznamovano z umetnim ozračjem. In obenem kot zavest, ki se prepozna; a ne kot ime, temveč kot hkratnost svete jeze in divje nežnosti. Jaz sem telo Zemlje.« Izoblikovala sem svojo interpretacijo sporočila: z vsakim preteklim dnem se mora zaradi peščice privilegiranih ljudi prilagajati skoraj ves planet: rastline izginjajo, živali izumirajo in iščejo nove načine preživetja v novih habitatih … Mnogi ljudje živijo v bedi. Zaradi brezupnega položaja, v katerem nimajo možnosti za drugačno življenje, so se primorani sprijazniti z nesrečo. Vendar nekoč ni bilo tako. Preden je svet začela uničevati človekova egoistična zahteva po lastnem blišču, je življenje teklo veliko enostavneje – in v stiku z naravo. Tako deluje začetni del predstave: prikazuje raznolikost, pretočnost, jasnost gibalnega materiala. Prikazuje razvoj živih bitij vse do trenutka, ki je začel uničevati naš svet. Ta trenutek je v predstavi razbrati, ko se plesalka postavi v stojo ob eni izmed sten odra: svet vidi še z drugačne – današnje – perspektive. S plazenjem navzdol po steni odvrže svoj plašč kot gosenica, ki se iz kokona preobrazi v čudovitega metulja. Vendar telo, ki je zdaj svobodno, se v novem svetu ne znajde več. Svet je pokvarjen, saj je svobodna volja močne ljudi pripeljala do še večje moči. In ker ti ljudje gledajo le nase, to vsem ostalim prinese toliko več škode. Ob koncu predstave plesalka z napravo napolni celoten prostor z meglo. Komaj jo je še opaziti na odru. Skozi sivino mrakobnega ter rutinskega življenja današnjega vsakdana se poklanja vsemu, kar počasi izginja: mogoč(n)emu življenju prihodnosti.

Prav tako kot gibalni jezik v predstavi so tudi drugi gledališki elementi zastavljeni precej preprosto. Kot omenjeno, izvajalkino telo na začetku prekriva plašč, ki nosi pomen, povezan z vsebino predstave. Ko ga odvrže, ima na sebi top in oprijeto trenirko v temnih barvah. Uporabljena glasba v delu je eksperimentalna in elektronska. Menim, da je izbira posebej zanimiva, saj se mi je zdelo, kakor da v njej lahko slišim zvoke narave, čeprav nikoli niso dobesedno vključeni v njeno kompozicijo. Glasba v primerjavi z dogajanjem na odru deluje v ozadju in je bolj namenjena vzpostavitvi želenega vzdušja. Plesalka se skoraj ves čas giblje neodvisno od glasbenih ritmičnih vzorcev, kasneje v predstavi pa je pri posameznih ostrih gibih opaziti, da so namenoma izvedeni na dobo skupaj s tolkali. Drugih scenografskih pripomočkov poleg naprave, s katero je plesalka prostor napolnila z meglo, ni uporabljenih. Posebno presenetljiv trenutek se zgodi pri osvetlitvi odra, ki ga večino časa osvetljuje bolj ali manj močna rumeno-oranžna luč. V nekem trenutku proti koncu predstave iz publike vse do zadnje stene odra prostor osvetli premikajoči se pas LED-luči. Menim, da trenutek zelo dobro pripomore k prehodu v zaključek predstave z meglo na odru.

V predstavi je opaziti tudi nekatere podobnosti s temo absurda. Absurd lahko razberemo v vsebini sola, skozi katerega se zrcali bolečina posameznika. Kot je značilno za gledališče absurda, je tudi v tem delu plesalka sama in osamljena. S pogledi v posamezne gledalce poskuša vzpostaviti komunikacijo, vendar ji nikoli ne uspe. Zdi se, da svoj položaj vidi kot brezizhoden, brez odgovora ali rešitve. Gledališče absurda v bistvu napada udobno gotovost verske ali politične pravovernosti. Slednje se dotika tudi Rozmanova v svojem solo projektu, saj kritizira neokapitalizem in njegove posledice. Na koncu pa ne poda smiselnega odgovora, kaj bi lahko naredili, da bi spremenili ta svet. Namen avtorice je zgolj s šokom prebuditi občinstvo iz samozadovoljstva in ga soočiti z ostrimi dejstvi človeškega položaja, kot ga vidi sama. Vendar nasprotno z gledališčem absurda, ki v tem sporočilu izziva ne vidi kot obup, po mojem mnenju projekt Do pojutrišnjem želi doseči tragiko. Gledalce izziva k razmišljanju, kam nas vodi svet, v katerem danes živimo.

Kot meni plesalka Kristina Rozman, mogočno in morebitno življenje prihodnosti izginja. Do kdaj se bo naše življenje še nadaljevalo z zatiskanjem oči pred resnico? Do kdaj naša za zdaj »funkcionalna« realnost ne bo več dovolj za ta svet? Do danes, jutri ali do pojutrišnjem?

Kritiška refleksija je nastala v sklopu predmeta Ustvarjalna delavnica (Umetniška gimnazija smer sodobni ples, SVŠGUGL) pod mentorstvom Maje Delak in v uredništvu Maše Radi Buh.