Skozi dialoge, ki velikokrat stojijo sami zase in med seboj nimajo nikakršne koherentnosti, je bralcu predstavljena zagledanost posameznikov samih vase, njihova nenehna želja po dokazovanju in poniževanju drugih, kar pa na koncu vedno izpade absurdno, saj imajo prav ti posamezniki največje probleme s svojimi strahovi, tegobami, čustvi in ponižanji. To se zrcali tudi v samem sodnem procesu, kjer pristojni razrešujejo svoje osebne probleme in probleme obtoženca potiskajo na stranski tir do te mere, da jim je popolnoma vseeno, ko le-ta na koncu prizna krivdo.
Ob dvigu zastora se pokaže dokaj minimalistično zasnovana scena, ki skozi celotno predstavo ostaja enaka. Gre za sodno dvorano, ki jo zamejujejo lesene stene in terasa v ozadju. V njej je nekaj stolov, zofi, dve mizi in še nekaj manjših rekvizitov. Scena nam daje občutek uradnosti, ki pa je vseeno ni dovolj za sodni proces, ki se bo tu vršil. Že v samem prostoru ni nikakršne hierarhije, urejenosti, vse skupaj izgleda, kot da bo tu potekal nek nepomemben sestanek. S tem je gledalec že takoj na začetku opozorjen na to, da sodni proces ne bo ravno običajen.
Prvi prizor se začne z oponašanjem različnih vrst ptic. Za tem sledi dialog med dr. prisednikom senata in dr. poročevalcem, v katerem govorita en mimo drugega, tako da je njuno govorjenje popolnoma nerazločno in nerazumljivo. Ob tem gledalec dobi občutek nelagodja, saj poskuša razumeti govor obeh akterjev. Poraja se mu dvom, ali je prav, da ničesar ne razume, ali pa bi morda moral še malo bolj napeti ušesa. S tem nas režiserka že na začetku ustvari atmosfero nelagodja, ki ga kasneje stopnjuje skozi celotno predstavo.
Osrednji dogodek je kazenski postopek proti igralcu, ki je storil samomor. Sodišče mora presoditi, ali je upravičen do tega samovoljnega dejanja ali ne. Sodniški proces pa se kmalu sprevrže v nekaj popolnoma drugega od iskanja pravice za obtoženca. Sprevrže se v niz osebnih izpovedi in izbruhov ostalih akterjev sodišča, ki s procesom nimajo nobene veze.
Igralska zasedba je bila izredno dinamična, polna čustvenih izbruhov in dejanj. S svojo energijo so gledalca posrkali medse. Obtoženi, ki ga igra Jernej Gašperin, je svojo nalogo opravil odlično. Vse do konca je ostal zbran v svoji zamišljenosti, na trenutke tudi otožnosti. Razlika med njim in ostalimi igralci ni bila vidna samo iz maske in kostuma, temveč tudi iz njegovega stvarnega pogleda na svet, malo manj ironičnega od ostalih, kar je bilo tudi korektno prikazano. Mojster največje ironije pa je po mojem mnenju dr. predsednik senata, ki ga igra Boris Ostan. Od predsedujočega na razpravi bi se pričakovalo, da bo v dvorani znal narediti red, da bo znal uveljaviti hierarhijo in pravico. Tu pa je ravno obratno. Dr. predsednik je prav tisti, ki želi stvar čim prej zaključiti, dopušča nered in včasih še podpihuje čustvene izbruhe udeležencev. Borisu Ostanu je to z vživeto in ponekod sarkastično igro zelo dobro uspevalo.
Omeniti moramo tudi dva rekvizita oziroma dogodka, ki na samo predstavo nimata bistvenega vpliva, sta pa za gledalce zelo pomembna. Prvi izmed njiju so zlati čeveljci, ki jih nosijo prav vsi akterji razen obtoženega, ki ima namesto zlatih čevljev zlata stopala. Skozi celotno predstavo izstopajoča zlata barva gledalca na nek način opominja na obsedenost sodobne družbe z materialnimi dobrinami. Zdi se, kot da so ti čeveljci edina dobrina, ki jo akterji sami na sebi cenijo, kar pa nato izzveni zelo ironično, saj ima obtoženi ne samo zlate čeveljce, temveč celo zlata stopala.
Drugi tak dogodek je spust zastora, ko akterji soglasno izglasujejo, da sojenje ne sme biti javno. Za gledalce je to šok, saj že na začetku predstave pade zavesa in se prižgejo luči. Vendar pa je to le utrjevanje nelagodja, ki nam ga podajajo v predstavi.
Predstavi morda res ne uspe zgraditi pristnega občutka absurda, nas pa vsaj pripravi do premišljevanja o njem in o ironičnih dejanjih, ki jih sodobna družba pojmuje kot ključne za svoj razvoj. S komičnimi vložki gledalca po eni strani pripravi do smeha, po drugi strani pa mu ponudi možnost, da uzre resnico. Da se namreč ti tragi-komični vložki ne dogajajo le na odru, temveč tudi v realnem, vsakdanjem življenju, kjer pa jih le malokrat opazimo.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.