Dejstvo, da je bil Totenbirt Iva Prijatelja nagrajen s prestižno Grumovo nagrado, nedvomno obremeni igro in igralce z določenim bremenom, na drugi strani pa gledalce podžge s toliko večjim pričakovanjem in kritičnostjo. Toda to vendarle ni mogel biti pravi vzrok za ravnodušje, ki se je zrcalilo v medlem aplavzu na koncu predstave.
 
Prijateljeva igra je postavljena v ruralno vaško slovensko gostilno, kjer se med Štefom (Branko Šturbej), gostilničarjem in bivšim »muzikantom«, ter ostalimi protagonisti odvijajo že kar malo vulgarni, toda dokaj komični dialogi in medosebni odnosi, ki so takšni dojeti zgolj od zunaj, v njihovi biti pa so sila bedni. Od začetnega nepomembnega pogovora med Štefom in Ivekom  (v vlogi prepričljivi Janez Škof), kronikom, se stvari skozi igro zaostrujejo, postajajo vse bolj groteskne in sproščenost se počasi umika, v ospredje stopa neidiličnost, ter konfliktna medgeneracijska tematika. Izpostavljena je zanimiva tema, ki prikazuje muzikanta kot nepoboljšljivega kronika in nečednega užitkarja, ki v nobenem primeru ne more shajati brez pijače. Godčevstvo in pijančevanje sta usodno povezani. Štef namreč že celih osem let ni poskusil alkohola, ravno toliko časa pa že ni imel v rokah »preklete frajtonarce«. Do tega glasbila, ki je večino časa prisotno na odru, občuti glavni junak pravo platonsko ljubezen, ki pa je seveda neuresničljiva, tako tudi on skozi celo predstavo ne raztegne niti ene viže, po analogiji; ne poljubi svoje občudovane.

Tudi Ivek je prenehal z igranjem klarineta, a pije še toliko bolj. Včasih sta s Štefom igrala in pila v istem ansamblu. Med vrsticami opozori na smrad skupnosti Ivekova mati, ki s svojo gnijočo nogo zaudarja podobno kot antični Filoktet. Skupnost je metaforično smrdljiva zato, ker ubogega Štefa nagovarja, naj zopet začne piti, na tak način se ga bodo najlažje znebili in se polastili njegovega imetja. Pri propadu glavnega protagonista odigra pomembno vlogo tudi »frišna« natakarica Sandra (Nataša Barbara Gračner), ki zares dobro podaja dvojnost njene vloge; uboge popotnice na eni in spletkarske radoživke na drugi strani.

V predstavi je kar nekaj likov, ki izstopajo. Ob zgoraj omenjenih Iveku in Sandri, je tu še policist (Ivo Ban), ki mu za še prepričljivejšo podobo  svoje vloge ni nobena težava  spiti »par pirov«. To dejansko tešenje fizioloških potreb na odru, gledalcu močno zamaje občutek resničnosti, s čimer je dosežen neprimerno večji učinek, kot če so kozarci in steklenice zgolj navidezno polni.

Jezik igre je precej vulgaren, kar postane čez čas že kar naporno. Z nizkim nivojem jezika avtor gotovo opozarja in izpostavlja določeno družbeno sredino, a pretiravati nikoli ni dobro. Publika se med predstavo nikakor ni dolgočasila, na trenutke smo se celo prisrčno nasmejali; a mlačen in zelo kratek aplavz na koncu predstave pove o igri več kot vsaka kritika. Poleg tega naj omenim še nenavaden način priklanjanja igralcev, ki so prišli na rampo v precej okrnjenem številu. Kot da nekateri izvrstni igralci sploh ne bi nastopili v predstavi. S takšnim obnašanjem se ustvari občutek nespoštovanja občinstva. Takšna gesta zagotovo vpliva na to, da se gledališče zapusti z nekoliko grenkim priokusom in se ustvari mnenje o njegovi neprofesionalnosti.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.