Resnično, Jovanovićeva Razodetja so poseben izziv za uprizoritev, spekter njenih možnosti jo razširi in nadgradi. Teatralnost teksta se kaže kot načrt, ki je bil premierno, v Pipanovi režiji, dobro izpeljan, poln dramaturške odprtosti z odličnimi humornimi vložki in igro, ki pa je večji del, pričakovanjem navkljub, ostajala na odru in brez živega stika z avditorijem pred sabo.
Hibridnost drame se kaže v montaži časovno oddaljenih fragmentov, ki se medsebojno odlično dopolnjujejo in razbijajo totaliteto resnice, kar s svojimi nastopi uspešno dopolnjujejo igralci. Že na začetku predstave se kot njena glavna protagonistka pokaže upokojenka Olga, ki je ves čas navzoča na odru. Polna je vojnih spominov in soočanj z lastno identiteto, s čimer se je prepričljivo spoprijela Maja Šugman in njena retrospektivna slika zelo uigrane Jane Zupančič. V vlogi Olginega pokojnega moža, komunista in borca Svetozara Karamazova, ki zaradi neomajnih prepričanj izkusi taborišče na Golem otoku, se stopnjujoče, proti koncu vedno bolj prepričljivo, predstavi Sebastian Cavazza. Njegovim sinovom iz neuspelega zakona z Natalijo (suverena Bernarda Oman), kot tudi mlajšemu, polbratu in rock zvezdniku Janezu, življenje ne prizanaša. Z najstarejšim Dejanom se sprva zadržano, a v epilogu paraplegika eksplozivno spoprime Domen Valič. Jure Henigman uprizori prepričljiv lik v balkanski moriji padlega prostovoljca Branka, Matej Puc pa revolucionarja in vodjo študentskih nemirov Janeza. Tudi Jordanu Arihu, Natanu Luki Viharju in Ivu Vitezu, njihovim mlajšim dvojnikom, poklon. Zelo simpatičen nastop. Olginega brata Viktorja, ki v svoji grabežljivosti izgubi prihodnost, pretenciozno odigra Primož Pirnat. Izjemen učinek in impulz predstave dovrši nastop Jožefa Ropoše (Stevan), Gašperja Tiča (Šerif) in Borisa Kerča (Rambo), ki s pravšnjo mero ironije komentirajo klavrno morijo. Brezbarvnejša, a nič manj kompleksna Nataša je v izziv Tjaši Železnik, ki kot Tanja Dimitrievska v vlogi Bojane kloni pod navidezno srečo zakona. Judita Zidar (Borka), Tina Abram (strojepiska, negovalka), Borislav Horvat (stražnik) in Rafael Rijavec (natakar) zapolnijo oder od daleč, brez večjih posegov v dogajanje.
Scena predstave je, kot drama sama, z razdelitvijo odra fragmentarna, s čimer omogoča neobremenjeno prehajanje med časovno in prostorsko oddaljenimi prizori. Odrski svet je emocionalno nabit. Poln vojne groze in lastne neizpolnjenosti protagonistov, kar dobro podpirata luč in glasba. Slednja se giblje med ljudsko, narodnozabavno in divjim rockom ter odličnimi vložki Marte Kosturske (pevka). Koreografski detajl Stevana, Šerifa in Ramba prijetno preseneti in zaostri dinamičnost igre. Tudi Janezov krajši song nagovori intenzivneje, kot bi to storil le govorjeni tekst. Četudi je med ansamblom in publiko dialog ostajal zadržan, je bila ta s smehom in komentarji odzivna. Nikakor pa ne gre zapostavljati njenega prodornega zaključnega aplavza.
Kar ostane, je razodetje. Nezmotljiva resnica in življenje, ki ga je treba uvideti in vedno znova premagovati. »Čudežna gumica«, ki izbriše vse grdo, postavlja svet na laž. Se lačen lahko pretvarja, da je sit? In vdova, da je njen mož še med živimi? Čemu bi se sprenevedali? Zdi se, da Janez Pipan skupaj z Jovanovićem kaže celo vrsto negativnih in absurdnih posledic takšne naravnanosti.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.