John Gabriel Borkman

John Gabriel Borkman je predzadnji tekst norveškega dramatika Henrika Ibsena, napisan leta 1896. V Sloveniji je bil uprizorjen samo enkrat, in sicer leta 1926 v SNG Drama Ljubljana, v režiji Marije Vera.

Thomas Ostermeier, veliko ime in legenda nemškega gledališča, se je po 15 letih vrnil v prostore Cankarjevega doma, kjer je leta 1996 že gostoval s predstavo Marka Ravenhilla Shopping and Fucking. Predstava, s katero se je prerodil nemški teater, je precej primaknila k razpoznavni poetiki Ostermeierjevega gledališča. Tudi med slovensko publiko je izzvala številne neenotne odzive, med predstavo je bilo slišati celo glasno negodovanje. Gledalci, ki so pričakovali odbijajočo, nevrotično, skrajno, bolehno igro, so že ob vstopu v dvorano lahko začutili, da gre tokrat za popolnoma drugačno uprizoritev.

Ella Rentheim kot megleni žarek vstopi v zamrznjena življenja zakoncev Borkman, ki že osem let, odkar je bankir John Gabriel prišel iz zapora, živita drug mimo drugega. John Gabriel se ne more sprijazniti z dejstvom, da je zaradi prijateljeve izdaje sedel 5 let »Povem ti, kaj je hujše od vseh umorov, poneverb, laži, prekupčevanj … to je izdaja prijatelja!« Njegova žena Gunhild se počuti izdano in ponižano. Možu nikakor ne more oprostiti, da je izpraznil njen bančni račun in račune svojih strank, kar je zanjo pomenilo veliko ponižanje ter izgubo ugleda v družbi. Prihod njene sestre dvojčice Elle sproži niz situacij, ki so po tolikih letih tišine neizbežne. Sestri, ki sta se nekoč že borili za istega moškega, takoj napadeta druga drugo. Tokrat gre za končni boj, zmagovalka bo le ena. Generacija, ki se stara in se zaveda, da je naslednja življenjska postaja smrt, želi pred odhodom najti vse izgubljeno. Trojica išče zadoščenje v mlajši generaciji, katere edini predstavnik je Erhard, sin zakoncev Borkman, vendar pa si pravico do njega lasti tudi teta Ella, saj je skrbela zanj, ko je bil še otrok. Tu pa se zalomi – kdo ima resnično pravico do Erharda?

Režiser je s klasično in minimalistično postavitvijo scenografije v ospredje postavil jezik in igralca. Scenograf Jan Pappelbaum, dolgoletni sodelavec Thomasa Ostermeierja, je tokrat na oder postavil gromozansko, ledeno dnevno sobo, ki je preveč neprijazna, da bi lahko v njej bivali. Zadnja stena je sestavljena iz belih plošč, skozi reže med ploščami pa ves čas prihaja megla, ki se širi po odru in se vali naravnost v prve vrste občinstva. Menim, da je režiser z meglo hotel podkrepiti prihod tete Elle, ki se pojavi na vratih na videz nepričakovano, pred prihodom namreč izve, da je na smrt bolna. Četrto steno predstavlja folija, ki se med predstavo dviguje in spušča – sami sodimo, ali bomo dogajanje gledali skozi steklo, kot da se nas ne tiče …

Josef Bierbichler pred gledalcem nazorno nariše portret moža, obsedenega z močjo, ki jo po mnenju Johna Gabriela zagotavlja le denar. S svojimi komentarji se zdi, kot da še vedno tiči na tankem ledu, je nezaupljiv in previden. Uteleša starajočega se poslovneža kot nekoga, ki mu tiči v telesu gon po vrnitvi, to podkrepi z nenehnim sopihanjem, preklinjanjem, vrtanjem luknje v pisalno mizo, da bi podčrtal argumente, ki potrjujejo potrebo po njegovi vrnitvi in rehabilitaciji. Kristen Dene v vlogi Gunhild večino predstave na videz pasivno poseda na zofi iz sedemdesetih. Komična črna lasulja spominja na modne mladostniške pričeske. Takšno je tudi njeno obnašanje. Najstniško vihravo, direktno, zbadljivo, zaletavo, kar mnogokrat deluje komično. Na povsem drugi ravni se je vloge tete Elle lotila Angela Winkler, ki je s svojim prefinjenim igralskim realizmom naletela na slišno odobravanje med slovenskim občinstvom. Z uglajenimi gestami, mirno krvjo in zbranostjo obdrži gledalca na svoji strani do zadnjega. »Za umor moje ljubezni nikoli ne boš prejel plačila.«

Ker predstava gradi na dramskem besedilu in igri igralcev, bi uprizoritev bolje delovala v manjši dvorani, saj bi v tem primeru gledalci laže zaslutili stisko in notranji boj dramskih oseb. Nič čudnega torej, da je uprizoritev ob ogledu iz tretje vrste delovala mnogo bolj prepričljivo kot ob ogledu iz desete. Ne glede na to, da se vsak posameznik loteva vloge na svoj način, ekipa deluje usklajeno, utečeno, govori isti jezik in neguje ritem predstave. Kritika kapitalizma s skrajno naturalističnim posnetkom naših življenj pred gledalca postavi kruto ogledalo – nič novega za Thomasa Ostermeierja. Pa za nas?