Tragikomična zgodba o deklici Vidi, ki boleha za Dravetovim sindromom, te kot gledalca vsekakor ne pusti ravnodušnega. Najrazličnejši komični vložki poskrbijo za smeh v občinstvu, tragična začetek in konec uprizoritve pa privabljata solze v oči. Hura, Nosferatu! je igra z zanimivo in vedno aktualno vsebino, toliko bolj pa je vrhunska sama uprizoritev, ki je preprosta, a zato ne pomanjkljiva.

Predstavo smo si ogledali 16. maja 2016 ob 20.00 v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Za odlično uprizoritev so poskrbeli tudi vrhunski igralci, in sicer Arna Hadžialjević, ki igra bolno deklico Vido, ki pa se brez težav in kar naenkrat lahko prelevi v odvetnico, lik v kriminalki Vidinega očeta Aleša, ki je pisatelj. Tega igra Blaž Valič, ki se lahko, tak kot Arna, uspešno spreminja v pijanca, ki prav tako nastopa v njegovi kriminalki. Prav Blaž je na koncu uspel občinstvu privabiti solze v oči, ko je sam stal na sredini odra in se zlomil zaradi hčerine smrti. Za smrt sicer izvemo že na začetku drame, ko Nataša, ki jo igra Maja Nemec, najde svojo hčerko mrtvo v postelji. Za tem pa se vrnemo v preteklost in spremljamo fragmente iz življenja Vide in njene družine, vključno s starejšim bratom Luko, ki ga igra Boštjan Narat, in babico Marijo, ki jo igra Damjana Černe. Vmes spremljamo tudi odlomke iz Aleševe kriminalke, torej fikcije, ki pa se meša z realnostjo. Vse skupaj se sliši zapleteno, a je bilo predstavljeno tako, da je bilo moč razumeti, kdaj se kaj dogaja. Morda bi skritizirala samo to, da bi nas brez predhodnega poizvedovanja o drami vložki iz kriminalke najbrž res nekoliko zmedli.

Rada bi pohvalila režiserko Simono Semenič in njeno idejo uprizoritve, ki je izredno preprosta, vendar zato nikakor ne pomanjkljiva. Scenografije skorajda ni, saj jo nadomeščajo kar besede igralcev, ki se postavijo proti občinstvu in nam povedo, kaj zdaj počnejo. Na začetku predstave sem dobila občutek, da me bo to motilo, saj nisem prišla poslušat pravljice, temveč gledat, kaj počnejo, potem pa sem se na to navadila. Tudi glasba je preprosta, saj je edini zvok, ki prihaja iz odra (seveda poleg govorjenja igralcev), kitara, ki jo igra Luka. Naslov drame, Hura, Nosferatu!, je tudi ime benda, v katerem najstnik igra. Poleg tega njegova mama pove, da je nosferatu nekdo, ki ni ne živ ne mrtev. Ko s sinom govori o Vidi, mu celo reče, da »ona je nosferatu«. Sama uprizoritev je torej zelo preprosta, kar me je, kot že rečno, na začetku motilo, potem pa ne več; če dobro pomislim, je ta način celo boljši (»manj je več«), saj tako do izraza pride sama zgodba in vrhunski igralci. Na tem mestu bi pohvalila tudi dramaturginjo Simono Hamer, ki je poskrbela za to, da v 1 uri in 10 minut občinstvu ni bilo niti za sekundo dolgčas. 

Hura, Nosferatu! je predstava, vredna ogleda. Vidina bolezen in hkrati igrivost se dotakneta vseh, prav tako trpljenje Nataše in Aleša, ki si želita, da bi bila Vida zdrava. Najbolj udaren je konec (takrat je bila v dvorani popolna tišina), ko se Aleš zlomi in izlije svoja čustva hčerki, ki pa je že mrtva.

***

Študentska kritika je nastala pri izbirnem predmetu Slovenska uprizoritvena umetnost v okviru študijskega programa Slovenistika na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Nosilka predmeta je red. prof. dr. Katja Mihurko Poniž, asistent Rok Andres.