Hamlet je zagotovo eno izmed največkrat uprizorjenih del znanega angleškega dramatika Williama Shakespeara.
Že ob vstopu v dvorano doživi gledalec manjše presenečenje, saj so vsi igralci že na odru in sedijo vsak pred svojim ogledalom. Sprva tiho šepetanje nastopajočih počasi narašča in se postopoma spremeni v kričanje vprašanja: »Kdo si?« To vprašanje obvisi v zraku skozi celotno predstavo, saj večina igralcev predstavi svoje like na zelo kompleksen način. Nekateri, kot so Horacij (Julius Žalakevičius), Laert (Darius Gumauskas), Rosenkrantz (Tomas Žaibus) in Guildenstern (Jonas Verseckas) zaradi manjše pomembnosti vloge niso mogli prikazati večje kompleksnosti svojih likov. Vaidotas Martinaitis je s prepričljivo igro prikazal zvitega in hinavskega Polonija. Njegovo ljubko in sicer zelo nedolžno hčer Ofelijo je v malo bolj erotizirani, toda nič manj prijetni obliki uprizorila Rasa Samuolytė, medtem ko je drugo žensko vlogo, Gertrudo, s strokovno dovršenostjo odigrala Nelė Savičenko. Dainius Gavenonis (Klavdij) z izredno obrazno mimiko in spretnimi gestami prikaže osebnost, ki v notranjem boju med željo po oblasti in obžalovanjem svojega gnusnega zločina vedno gleda proti cilju. Hamletova (Darius Meškauskas) blaznost, ki se neprenehoma prepleta z absolutno treznostjo, pa je nekaj, kar daje vsaki uprizoritvi te tragedije svoj pečat. Le harmonija režiserja in igralca lahko pripelje do tako mojstrske predstavitve tega lika, kakršne smo bili deležni gledalci predstave v Cankarjevem domu.
Verjetno največji dosežek uprizoritve pa je sama scena, saj uspe režiser Oskaras Koršunovas samo z ogledali, svetlobnimi efekti in glasbo doseči neverjetne učinke. Kljub temu da predstava nima razkošne scenografije, je ta nabita s simboliko. Skoraj vsak gib igralca in vsaka malenkost, našemljeni obrazi ter nenehno prelivanje bele in rdeče barve se lahko naselijo v gledalčevo srce kot nekakšen simbol maščevanja, ljubezni, pogube … Takoj po prvem prizoru doživi gledalec nov šok, saj se v temačnem vzdušju megle začnejo stražarji histerično smejati. Takšna presenečenja se vrstijo skozi celotno predstavo in čeprav razumem režiserja, da je želel s tem pokazati nezrelost mlade generacije, je na žalost zmanjšal učinek Hamletove blaznosti.
Največja pomanjkljivost predstave pa so bili zagotovo nadnapisi. Tekst je bil namreč že v osnovi zelo slabo viden, ko pa so na odru prižgali še luči in spustili nekaj dima, je postala zadeva popolnoma neuporabna. Kdor Hamleta ne pozna dobro, bo takšni drami zelo težko sledil, še zlasti tisti v prvi vrsti (sam sem sedel nekje sredi dvorane). Toda kljub temu da je bila predstava v litovskem jeziku in ji gledalci nismo mogli povsem slediti je predstava požela bučen aplavz.
Mislim, da je režiser s to predstavo dosegel ravno to, kar je želel. Hamleta je umestil v naš čas in nas s to klasično tragedijo opozoril na nezrelost naše družbe. S ponovitvijo znanega Hamletovega dialoga »Biti ali ne biti« na koncu predstave, je gledalca soočil z dejstvom, da moramo sami sprejemati odločitve, in vsakemu posebej položil na srce vprašanje: »Kdo si?«
William Shakespeare: Hamlet
OKT / Mestno gledališče v Vilni, Litva in Cankarjev Dom
Režiser: Oskaras Koršunovas; scenografa: Oskaras Koršunovas in Agnė Kuzmickaitė; kostumografija: Agnė Kuzmickaitė; skladatelj: Antanas Jasenka; oblikovalec luči: Eugenijus Sabaliauskas; oblikovalec zvoka: Vilius Vilutis
Igrajo:
Hamlet – Darius Meškauskas
Klavdij, duh – Dainius Gavenonis
Gertruda – Nelė Savičenko
Polonij – Vaidotas Martinaitis
Ofelija – Rasa Samuolytė
Horacij – Julius Žalakevičius
Laert – Darius Gumauskas
Rosenkrantz, Bernard – Tomas Žaibus
Guildenstern, Marcel – Jonas Verseckas, Giedrius Savickas
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.