Režiser Tomaž Pandur se je tega arhetipa lotil že tretjič. Glede na famo, ki jo s sabo nosita tako Faust kot Pandur, so bila moja pričakovanja do predstave velika.

Glavni vlogi pripadata Igorju Samoborju in Branku Šturbeju. Vlogi iščočega in trpečega Fausta ter posmehljivega in ciničnega, včasih v gibu pretiranega Mefista odlično odigrata. Hudiča Pandur pomnoži in na oder doda njegovo družino oziroma kabinet. Barbara Cerar kot Gospa Mefisto je v svoji zapeljivi drznosti izvrsten drugi glas hudiča. Zanimivo pa je, da Polona Juh, ki igra Mefistovo hčerko, igra tudi Faustovo ljubico Margareto. Najprej je nebogljen hudičev otrok, nato kot hudičevka v Margaretini podobi zapelje Fausta, nazadnje pa se prelevi v čisto Margareto, v kateri ni več sledi hudičevke. Igralka torej na odru odigra tri karakterno različne like, kar ji uspe, težje pa je razumeti, zakaj nekaj časa igra dvojno igro hudičevke in Margarete v eni osebi? Nam hoče režiser povedati, da je že na začetku vse določeno in da ne igramo po božjem, ampak po hudičevem načrtu? Ali pa je v človeku angel in hudič, meja med njima pa je tanka? Tudi v Margaretinega brata Valentina se prelevi hudič, ki ga igra Branko Jordan. Faust Valentina ubije, in ko umira na odru, prizor zaigrajo še enkrat. Zakaj ponovitev, se verjetno sprašuje večji del gledalcev.

Funkcija vodje Mefistovega kabineta, Uroša Fürsta, je predvsem nagovarjanje občinstva, kar pogosto počnejo tudi ostali hudiči. Čeprav obračanje k občinstvu navadno vzbuja občutek, da režiser podcenjuje gledalca, se mi zdi, da v filozofski predstavi, kjer je dogajanja malo in konflikta praktično ni, dobro poudari bistvene točke, jih podčrta z dvojno črto, lik pa na ta način vzpostavi distanco do sebe. Tako tudi poskrbijo za aktualizacijo teksta in prestop v svet nihilizma in materializma. V nagovorih hudiči večkrat poudarijo, da med drugim predstavljajo tudi negativne elemente Faustove osebnosti.

Scena predstave je minimalistična, ampak učinkovita. Prevladovale so temne, črno-sive barve in projiciranje na dva zidova, ki se po potrebi razmikata in zapirata ter tako ustvarjata različno velik odrski prostor, ki odraža trdoto, ne pa čustvenost in osamljenost Faustovega življenja. Igralci stojijo v vodi, ki je konec in začetek vsega, ter zato primeren odrski dodatek Faustovemu iskanju. Hladna svetloba se v toplejšo spremeni v prizoru z Margareto, kjer podpre dejstvo, da je Faustu zares mar zanjo. Prav tako so dovršene projekcije bolj toplih barv v drugem delu, ki je glede na prvega presenetljivo kratek in ne naredi velikega vtisa. Glasba podpira predstavo in je s svetlečimi črnimi kostumi eden od najbolj všečnih elementov predstave. Proti koncu prvega dela Margareta poje pesem v nemščini, kar me zmoti. Predstavljam si, da vsaj del publike ne razume nemško in če imamo to pred-vedenje, vključitev nemške pesmi implicira, da vsebina pesmi ni pomembna.

Predstava preigrava veliko misli; sprehajamo se od razmišljanj o veri, poimenovanju in obstoju boga, nadčloveku, razliki med iskanjem vedenja zaradi vednosti same in iskanju dejanskega razumevanja … strne pa se z ugotovitvijo, da bi bil Faust srečen in pomirjen, če bi lahko spremenil svet. Zanimiva uprizoritev, ki premleva bistvena vprašaja in ima odlično igralsko zasedbo, a na koncu žal pusti precej hladen vtis.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.