Drama Ljubljana je po mojem mnenju gledališče z odličnim igralskim ansamblom, ki skupaj s postavami Drame SNG Maribor, Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ljubljanskega tvori sveto četverico slovenskih gledališč. Za uprizoritev Evrope izbrani igralci vsekakor niso razočarali mojih visokih pričakovanj, nekateri so jih celo presegli. Aljaž Jovanović je lik Maksa zelo prepričljivo interpretiral. Sicer se v današnjih časih ni tako zelo zahtevno poosebiti z obupanim brezposelnim umetnikom, vendar mislim, da mu je lik pisan na kožo.

Popolnoma je prepričal tudi Alojz Svete. Kot Angel je nastopil v svoji značilni nonšalantno odrezavi maniri. Nikakor ne morem mimo Maše Derganc, ki je pomenljivo prevzela vlogi obeh Iren. Zelo prepričljivo je bila ne le kot jedka zamerljivka temveč tudi kot vaška vlačuga z neustaljivim mesenim poželenjem, pa naj bo ta mesenost kakršnakoli že. Na sebi je odločno zadrževala poglede občinstva in se odlično ujela z Aljažem Jovanovićem. Valter Dragan je kot Kamionar nečistih namenov redno izvabljal smeh občinstva, prav tako tudi Zvezdana Mlakar v vlogi Župnikove kuharice. Janez Škof je kot Gazda, ob podpori sina Stanka, ki ga igra Gregor Baković, v uvodnem prizoru prepričljivo zagrenil Maksovo življenje. Zmotila me je Bakovićeva izvedba kazenskih udarcev. Zdeli so se mi preveč neprepričljivo nakazani, sicer pa je toliko bolje interpretiral lik izkoriščevalskega Gostilničarja. Najprej kot pretirano kosmati ljubimec Maksove mestne Irene, nato pa še kot precej absurdiziran župnik je nastopil Gorazd Logar, ki je oba lika, seveda vsakega na svoj način, precej prepričljivo utelesil. Z udarnimi satiričnimi vložki je presenečal Vojko Zidar kot Cestar, ki je sicer imel bolj malo dela, vendar ga je odlično opravil. Iva Babić je nastopila kot Kamionarjeva žena, v dandanašnjih duhovnih in geopolitičnih okoliščinah verjetno najbolj problematičen lik. Odlično je izrazila obup ter vsesplošno melanholičnost, prekrito s trenutnimi navali evforiričnosti. Pomembno vlogo Klošarja, ki uteleša Maksovo prihodnost, je nekoliko medlo in premalo udarno prikazal Marko Okorn.

Najtežje delo je bržkone prevzela Saša Pavček. Lik Mame Majde je že v literarni predlogi preveč neposredno absurdiziran in prepatetičen za političnosatirično komedijo. Vseeno mislim, da je kot igralka velikega kova iz sicer nehvaležne vloge naredila največ, kar se je dalo. Navdušila je predvsem v prizoru, v katerem se ekspresivno spominja poroda svojega edinca. Izbrana ekipa igralcev je vsekakor vrhunska, dobro uigrana, navdušuje pa njihova medsebojna kemija in pristen stik z občinstvom.

Scenografija je nadvse pozitivno presenetila, nekateri odrski elementi so bili navdušujoče dobro premišljeni, drugi so bili prava paša za oči. Med prve zagotovo sodi strmo stopnišče brez stopnic, na katerem so se odvijali gibalno zelo dobro premišljeni in tudi izvedeni prizori. Nikakor ne morem mimo Kamionarjevega krmila, ki je pomenljivo oponašalo obliko Triglava.  Med drugimi gotovo najbolj izstopa šank v obliki svinje, ki ga je oblikoval kipar Rok Mohar. Navdušila je tudi ejakulacija konfetov. Zanimivi so različni načini prerazporejanja scenskih elementov, ki se dvigajo in spuščajo s stropa ali pa jih premikajo igralci z dobro domišljenim gibom. Oblikovanje svetlobe je prav tako zelo raznoliko in povedno, luč presije vse spektre med mehko melanholijo in udarnim discom. Oblikovanje zvoka je sicer korektno, vendar se občasna uporaba mikrofona za osebnoizpovedne dele besedila že nekoliko preveč izrabljena. Uporabljena glasba je premalo domišljena, glasbeni vložki delujejo kulisasto in gotovo niso dobro stoječa zaključena celota, kot bi bilo z ozirom na produkcijsko zmogljivost Ljubljanske Drame moč pričakovati. So pa navdušili pevski vložki igralcev. Möderndorfer je odličen satirizator songov, igralci pa so bili okoliščinam primerno odlično razglašeni.

Vtis Evrope so ključno zaznamovale duhovne in politične okoliščine. Na dan, ko sem si jo ogledal, torej 17. novembra 2015, je Evropska unija, tudi Republika Slovenija vstopila v vojno. Mislim, da je to dejstvo dovolj povedno in o tem v tej Drobni nočni kritiki ne bi rad izgubljal besed. Tematika, motivika in simbolika te igre so obče, segajo od Freudovih osnov psihoanalize, preko globoko zasidranih problemov slovenstva vse do splošnih političnih zadreg. Vsak razmišljujoč pripadnik sodobne družbe se z njimi z lahkoto poistoveti. Evropa mi je, kot nekomformističnemu umetniku in kulturnemu delavcu, študirajočemu v tujem mestu vsekakor pisana na kožo.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.