Za začetek lahko rečem, da je predstava zadovoljila moja pričakovanja.

Nad igro igralk sem bila navdušena, tudi igralec Boris Kos je odigral zelo dobro, ampak moja pozornost je bila seveda usmerjana na igralke. Skozi celotno predstavo imamo občutek, da igralke dobro vedo o čem govorijo, da dobro razumejo vloge, ki so jih igrale. Mislim, da vsaka ženska kdaj v življenju občuti ovire svojega spola, če ne ovir pa vsaj splošno tradicionalno prepričanje, kje je ženski mesto – v kuhinji. Igralke so torej v vloge vložile tudi del sebe, prepričale so s svojimi izkušnjami, kako je biti ženska. Najbolj navduši Anja Novak, v vlogi Sneguljičice. Imela sem občutek, da se je v vlogo popolnoma vživela in da verjame v to, kar govori. Izpostaviti velja tudi Marušo Oblak, ko je igrala Rozamundo, ki se pogovarja sama s sabo oziroma s svojo projekcijo na beli zavesi. Ta del je bil smešen in žalosten hkrati ter je prijetno popestril celotno predstavo. Všeč mi je bil tudi odnos med igralkami, ves čas sem imela občutek da so prijateljice, sotrpinke v svetu, v katerem so glavni moški ter da bi sem jim vsaka izmed žensk v dvorani lahko priključila.

Glasbena podoba uprizoritve je posebej učinkovita, saj je ob določenih trenutkih poskrbela, da gledalci nismo mogli ostati hladni in je bila zelo pomenljiva. Kostumi so zelo zgovorni, sploh kostum Sneguljčice, ki je več odkrival kot zakrival ter kostum Trnuljčice, ki je bila lepo urejena vzorna žena, ki čaka svojega moža.

Uprizoritev kot celota je zelo dobra in menim, da nikogar ne bi smela pustiti hladnega. Tema predstave je izjemno aktualna, tega da ženske še vedno nismo dosegle enakopravnosti tudi v realnosti, ne le ne papirju, se zaveda premalo ljudi, zato so predstave s takšno tematiko več kot dobrodošle.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.