Nekatere igralke pa se v svoje vloge niso mogle dobro vživeti, morda je za to krivo število vlog, ki so jih odigrale. Edina, ki me je zelo prepričala, je Tjaša Železnik, tako v vlogi »razpuščenega dekleta« kot tudi v vseh drugih. Prepričala me je s svojo naravnostjo in pristnostjo, za kateri se mi zdi, da pri ostalih igralkah nista bili tako očitni. Iva Kranjc ima zelo značilen glas, ki je prepoznaven, in zato ni primeren za igro, v kateri mora igrati več vlog. Dobila sem občutek, kot bi pred gledalci stala vedno ista oseba, le da je preoblečena.
Ozadje, kjer se na platnu odvija zgodba, oziroma samo delčki zgodbe, je doseglo svoj namen. Na trenutke sem dobila občutek, da se vse odvija v realnem svetu in se ne nahajamo v gledališču na vrhu parterja. Sploh v zadnjem prizoru, kjer Don Juan leže na grob svoje drage in še sam odide v večnost. Učinek snega je bil popoln, motilo pa me je dogajanje neposredno pred publiko. Z vrha parterja je bilo nemogoče videti vse, razen seveda prenosov, ki so se odvijali na platnu.
Režiser Dušan Jovanović nam prikaže zelo aktualno dogajanje, ne glede na to, da nismo v vojnem ali povojnem času. Hrepenenje za nekim idealom, ki Don Juana prižene na rob smrti in končno tudi v smrt, je jasna slika današnje, t. i. sodobne družbe. Z nekaj humorističnimi vložki, na katere se občinstvo seveda odzove, to doživljanje še stopnjuje.
Don Juan ostaja neznanka. Sprašujem se, ali je bil kljub nešteto ženskim srcem, ki jih je prizadel, dober človek. Njegovo hlastanje po umrli nevesti na koncu preide v hrepenenje po boljšem človeku. Vse ženske, ki so se z njim srečale, je pustil prizadete, ena izmed njih bi se zavoljo tega trpljenja celo podala v smrt. Težko je reči, ali govori resnico ali ne, predvsem zato, ker pride do konflikta s hčerko njegove oskrbnice. Čeprav je prevarant in zelo nepredvidljiv človek, sem v tem prizoru dobila občutek, da je nedolžen. Morda tudi zavoljo zares dobrega lika.
Predstava me zagotovo ni pustila ravnodušne, nisem pa imela občutka, da bi stopnjevala napetost. Ne v meni, ne v dvorani in niti na odru. Smrt Don Juana sem po vsem, kar se je zgodilo, pričakovala. Ne smemo pa prezreti sporočila zgodbe, o katerem sem po predstavi razmišljala še dolgo. Mrzlično iskanje popolnosti, brez oziranja na to, koliko ljudi je ob tem prizadetih, je vedno aktualna tema.
Mislim, da je režiser v tem oziru dosegel svoj namen, igralci pa so nam dogajanje kljub nekaterim pomanjkljivostim predstavili suvereno in dobro.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.