Sicer je SMG septembra napovedal družbeno kritično slovensko gledališko različico filma Fargo - obljuba, ki je niso izpolnili spričo težav z avtorskimi pravicami. Nič hudega. Človeški faktor je imenitno odkritje za obiskovalce gledališča na Slovenskem.
Gre za duhovito in heterogeno igro v igri o igri. Publika najprej spremlja brezglavo tiskovno konferenco letalskega podjetja AirMladinsko v udobni in prijetno osvetljeni kavarni SMG-ja o letalski nesreči, ki je končala življenja vseh potnikov in kabinskega osebja. Nato nas prijazni obrazi igralcev v kričeče belih uniformah, za katere je odgovorna kostumografka Mateja Benedetti, uvajajo v vlogo potnikov, saj bomo del ponovnega poskusa podjetja AirMladinsko, da simulira letalsko nesrečo in dokaže, da je bil edini izhod tragičen. Zanesenjaška in prizadeta terapevtka, ki jo igra impozantna Damjana Černe, nam ponavlja, da bomo, če bo vse po sreči, postali depresivni. In res smo depresivni že na začetku, saj smo le začarani opazovalci, ki jih želijo igralci navesti, da razmišljajo o svoji smrti, kot da gre za farso. Morda so to sledi slovenske različice Farga.
Bush Moukarzel je začel svojo kariero kot igralec, vendar se je kmalu porodilo zanimanje za poklic pisatelja »iz (nujne) zablode, da lahko to počnem bolje« - kot je priznal Urški Brodar v intervjuju. Njegove izkušnje z igranjem skupaj s fascinacijo nad metagledališčem ustvarjata drame, v katerih ni zapleta, ampak je tema sama igra igralcev. Z drugimi besedami, razvidno je, da so igralci obogatili prvotno besedilo, saj je kljub temu, da je individualnost junakov podrejena situaciji, v kateri se je znašla publika, Človeški faktor intimen poklon človeški potrebi, da ne umremo brez sledu. Kot primer vzemimo jok stevardese, ki jo igra topla in dobronamerna Klara Kastelec, medtem ko poje pesem There is a Light That Never Goes Out glasbene skupine The Smiths in obžaluje, da ni bila zmožna živeti več kot povprečno, nepomembno življenje.
Človeški faktor se spogleduje z gledalcem, ki je ključen za smisel predstave, vendar skrbi za njegovo pasivnost. Kabinsko osebje nas čaka pri vhodu v SMG, preden nam sploh uspe prevzeti vstopnice, ko pa jih imamo v rokah, nam takoj začnejo napovedovati, da bomo nocoj umrli. Človek se lahko le smeji njihovi poslovnosti in ustrežljivosti, drama pa gre še korak naprej in nas terapevtka napeljuje k temu, da se sprašujemo, ali smo kdaj doživeli zares hudo nesrečo. Seveda smo, vendar nas ne moti ta poseg v našo intimno. Prav nasprotno, navdušeni smo nad tem, da se zanimajo za nas! Čudovita scenografija Tomaža Štrucla in Sandija Mukluža, izjemni kostumi in ambientalna, sproščujoča glasba Borisa Benkota in Primoža Hladnika takoj osvojijo občinstvo. Kot ilustracijo bom navedla primer gospoda, ki je, popolnoma resen, vprašal igralca Vita Weisa, če so sendviči na voljo.
Največji odliki drame Človeški faktor sta duhovitost in nepretencioznost. Na samem začetku nas lik Damjane Černe vsaj pet minut le tiho opazuje s takšnim prezirom, da nas ne bi presenetilo, če bi začela pljuvati. Nato začne govoriti o tem, kako smo ljudje angeli, ko letimo, in se občinstvo navdušeno smeji njeni prizadetosti. Res je, da je drama radikalna, vendar je ne zanimajo deklarativna nagnjenja. Moukarzel ne trdi, da je metagledališče edina prava oblika gledališča, marveč ima predstava sproščen odnos sama do sebe, kar takoj pritegne občinstvo. Konec koncev so nas umorili v SNG-ju, mi pa smo se le smejali do ušes. Nekateri družbeno-kritični posegi v besedilo so šli vendarle predaleč, npr. omembe grabežljivosti slovenske vlade, saj ne gre za dramo, ki komentira družbeno dogajanje, ampak človeka.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.