Z odnosom, ki ga imajo liki do ostalih ljudi, se večkrat srečamo v vsakdanjem življenju. Pretirana obsedenost z izgledom, zaigrana sreča, nestrpnost do drugih, je le nekaj značilnosti, ki so s pomočjo skoraj neopaznih malenkosti prikazane zelo prepričljivo. Predstava me je v vseh pogledih navdušila.

Sprenevedanje  ̶  vsesplošno znan in vsakodnevno uporabljen pripomoček v  komunikaciji in razmišljanju ljudi 21. stoletja. Za marsikoga je veliko laže prikriti oziroma olepšati resnico, se sprenevedati, kot pa se soočiti s kruto realnostjo in težavami, ki jih le-ta velikokrat prinese.

Ljudje, ki imajo na prvi pogled vse in so navidez uspešni; živijo razkošno meščansko življenje, se vozijo v prestižnih avtomobilih, jejo v dragih restavracijah in živijo sanje večine ljudi delavskega sloja, vendar so kljub temu nesrečni, anksiozni in hrepenijo po ljubezni in pozornosti, so glavni akterji Rezine dramske igre Bella Figura. Avtorica v zanimivi zgodbi skozi malenkosti prikaže življenje petih protagonistov.

Igralska zasedba je predstavo odigrala zelo dobro. Po mojem mnenju je bila najbolj doživeto odigrana vloga Yvonne (Jette Ostan Vejrup), Ericove mame, ki je dementna, polna predsodkov in željna pozornosti. Menim, da je njen lik tisti, zaradi katerega lahko rečemo, da je delo komedija. Jette Ostan Vejrup gledalca prepriča s pravo mero zmedenosti in duhovitosti. Kljub temu da njen lik ni glavni lik v zgodbi, nase usmeri veliko pozornosti. Njen sin Éric (Lotos Vincec Šparovec), katerega ime mimogrede vsi v predstavi naglasijo, kot Êric in ne Éric, igra na videz umirjenega pravnega svetovalca, ki se spozna na vse in s svojim mnenjem o poslovnih vprašanjih večkrat spravi ob pamet Borisa. Ima zelo površinski in dominanten odnos do svoje bodoče žene, ki ga skriva za pretirano ustrežljivostjo. Ko vidi, da je Boris v avtomobilu skupaj z ljubico, na prizor ne odreagira moralistično in ogorčeno kot njegova partnerica, ampak ju, kot da ne bi bilo nič, celo povabi na pijačo. Izbira igralca se mi zdi res primerna, saj je s svojim načinom izražanja in mimiko vlogo zelo približal gledalcu. Françoise, ki jo prepričljivo odigra Ajda Smrekar, je edina, ki na nastalo situacijo gleda zelo kritično in realistično. Je zaigrano prijazna in si želi, da bi se vse kljub vsemu mirno izteklo. Ker pa ima sama veliko psihičnih težav in občutkov tesnobe in vsega psihično ne prenese, vsa svoja načela o lepem vedenju izniči, ko tudi ona sprejme Andreino poživilo in ga poplakne z alkoholom. Lik Borisa, ki je nesrečen moški srednjih let, je sicer s strani Roberta Korošca dobro in prepričljivo odigran, vendar pa je po mojem mnenju, kljub maski, igralec premlad za to vlogo. Lik Andree je tisti, ki prikazuje največ malenkosti. Ona je pravzaprav tista, ki s svojo pojavo in vedenjem dogodek najbolj zaplete. Iva Kranjc jo je odigrala najbolj ganljivo in impresivno v prizorih, kjer se pod vplivom substanc pogovarja s hčerko.

Scena v igri je dokaj preprosta in se med predstavo ne spreminja. Prikazana je kot prestižna restavracija, kjer strežejo kulinarične poslastice ljudem višjega sloja. Razdeljena je na del, kjer je točilni pult z različnimi vrstami alkoholnih pijač, stranišče, ki je postavljeno med stenami okrašenimi z zelenjem, jedilno mizo in klopco. Je rahlo zatemnjena, kar še poudarja in izpostavlja skrivnostno vzdušje v igri. Prav gotovo v predstavi igrajo pomembno vlogo kostumi. Gledalci smo že na prvi pogled seznanjeni z dejstvom, da drama govori o višjem in bogatejšem sloju ljudi, ki so že bolestno obsedeni z izgledom. Poudarjena je vsaka malenkost. Tudi šminka je prilagojena vlogam glavnih oseb. Opazimo lahko, da imata Yvonne in Françoise nežnejši in elegantnejši make-up, medtem ko ima Andrea bolj drznega, torej primernejšega njeni vlogi nekakšne drugorazredne ljubice. Velik pečat pa je pustila zanimiva in ustrezna izbira glasbe. V predstavi lahko večkrat slišimo nežnejšo izvedbo pesmi skupine The Rolling Stones: Under my thumb. Pesem je že ob njenem izidu doživela veliko nesoglasij, še posebno s strani feministk, saj nas že njen naslov seznani s tem, da pesem govori o moški dominantnosti nad žensko. Vsakič ko jo zaslišimo, smo priča plesu Ive Krajnc Bagola, ki nekako pooseblja vlogo ženske v pesmi, giba se kot v počasnem posnetku s pridihom erotičnosti, vendar po mojem mnenju na trenutke ni dovolj prepričljiva.

Kljub navidezni sreči in olikanosti vsi podležejo vplivom različnih substanc, ki jih naredijo brezbrižne in srečne vsaj za trenutek. Kljub temu da se nenehno trudijo igrati bello figuro, so nesrečni, tesnobni in nezadovoljni z življenjem ter iščejo poti, s pomočjo katerih bi pobegnili realnosti. Predstava je bila odigrana zelo dobro in res prepričljivo. Vsebina in igra sta me pozitivno pretresli in spodbudili k razmišljanju o tem, kaj je v življenju res pomembno.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.