Režiser odrsko priredbo Tolstojevega romana ohrani v stilu prvotne zgodbe, a je ta na odru videti sodobnejša.
Osrednji motiv predstave je ljubezen kot del našega življenja, oziroma kot žrtev glavne protagonistke. V ospredju je ljubezenski trikotnik. Vlogo naslovne junakinje odlično odigra Polona Juh, vloga njenega ljubimca Vronskega pripada Klemnu Janežiču, Aninega moža Alekseja Aleksandroviča Karenina pa odigra Matjaž Tribušon.
Predstava se začne s prihodom vlaka na železniško postajo v Moskvi, kjer Stiva (Valter Dragan) čaka svojo sestro Ano in Vronski (Klemen Janežič) svojo mamo, tako je naključno srečanje Ane in mladeniča Vronskega postavljeno v sam začetek. Njuna simpatija je še bolj očitna ob uprizoritvi plesa, kjer Ana in Vronski odplešeta strastni tango ob spremljavi glasbe. Njuna odločitev, da te ljubezni ne bosta več skrivala, postane usodna. Ano skozi celotno predstavo spremljajo tirnice, ki jih lahko razumemo metaforično, tako začetek in njeno srečanje z Vronskim pri vlaku, kot tudi med predstavo, ko se Ana z vlakcem igra s svojim sinom, ta je na robu odra simbolno prisoten skozi celotno uprizoritev, kot tudi tragičen konec, ko Ana svoje življenje konča pod tiri.
Vsebina uprizoritve je osredotočena predvsem na notranjost drame, se pravi dogajanje v glavnih protagonistih. Predstava gledalca ne pusti ravnodušnega, izjemna igralska zasedba, tekst, dialogi in zgodba, nas popeljejo v razmišljanje o človeku kot posamezniku, družbi in položaju v njej. Vživimo se lahko v Anino trpljenje zaradi izobčenosti, odrinjenosti na družbeni rob, brezpravnosti in družbene negotovosti. Bolj ko se približujemo koncu predstave, bolj je napeto vzdušje. Ana je vse bolj razdražljiva, napeta, ljubosumna in posesivna, želi si nazaj svoj prejšnji položaj v družbi, a je zanjo že prepozno. Njeno težko stanje duha jo vrže v samomor.
Oder ne daje vzdušja 19.stoletja, uprizoritev je manj zvesta izvirniku, kostumsko in glasbeno je postavljena v novejši čas, scenografija je minimalistična, vzdušje deluje temačno, prevladujejo temne barve, na odru ni veliko rekvizitov, stopnice, nekaj pohištva in postelja. Prikaz različnih prostorov in lokacij se menjuje le s premikanjem rekvizitov, kot so npr. miza in postelja. Kostumsko je predstava postavljena v 50 leta, kostumi igralcev so temni, črno-beli, s tem so tudi posodobili vizualno podobo zgodbe.
Roman kot tak ne potrebuje aktualizacije, ker v njem lahko opazimo vzporednice takratnih tem ruskega življenja z vprašanji o posamezniku v družbi in njegovem položaju ter t.i. žensko vprašanje, ki je aktualno vse do danes. Tako nas odlično odigrana uprizoritev ne razočara, pusti nam močan vtis in nam odpira neko novo branje skozi odrsko izkušnjo. V nas se zbudijo čustva, odprejo se nam vedno aktualna razmišljanja o posamezniku, ženski kot stereotipu in njihovi vlogi v družbi.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.