Program dogodkov z naslovom »Cripping performansa: Dostopnost kot skrb« je bil pod okriljem zavoda Maska izveden med 26. in 28. marcem 2026 v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana. Netipičen naslov, ki v sebi skriva glagol cripping, podoben pogosti dejanski zmerljivki kripelj, in besedo performansa, torej učinkovitost ali zmogljivost, nakazuje na tematiko hendikepiranih (oseb s hendikepom) v odrskih umetnostih.
Osebe, ki imajo senzorično, telesno, duševno ali intelektualno neenak položaj glede na »običajnega človeka«, karkoli že to pomeni, so že velikokrat pokazale, da so popolnoma zmožne in da jih, ne seveda vseh, veseli ukvarjanje z umetnostjo, tudi odrsko. V sklopu festivala »Igraj se z mano« lahko vsako leto zasledimo nastopajoče, ki jim dodajamo pridevnik hendikepirani, na CoFestivalu leta 2019 je Michael Turinsky na vozičku izvedel plesni performans, nista pa to osamljena primera, čeravno sta najbolj očitna, ker je hendikep nastopajočih pač viden vsem. Obstaja pa ogromno nevidnih, skritih hendikepov, s katerimi ljudje težje, pa vendar neopazno živijo vsak dan in, kot vsi ostali, brodijo skozi življenje najbolje, kot zmorejo.
Tako skoraj ne opazimo, če kdo nosi slušni aparat, slepota ne pomeni nujno popolne slepote, marveč je lahko tudi izredno skromen vid, šepanje je lahko posledica precej hude anatomske anomalije, ki skriva še druge simptome, npr. kronične bolečine, hude motnje pozornosti ali pa preprosto težave z učenjem, ki so načeloma težje izsledljive. Enega izmed nevidnih hendikepov nosi tudi avtor performansa Dis Lecture on Something Very Special Dalibor Šandor iz Srbije, ki je idejo za naslov dobil iz angleške predpone dis- v disabled, prizadet, kar v slovenščini spet nosi nekakšen negativen prizvok. Šandor razkrije, da se je iz ljubezni do grozljivk začel spraševati, zakaj tudi resnični ljudje na vse, ki so drugačni, gledamo kot na filmske negativce, pravzaprav pošasti, ki so – kot hendikepirane osebe – pogosto ovenčane s kakšno telesno specifiko.
Sicer se spopada s težavami z učenjem, ki so jih v Sloveniji še ob prihodu devetletke reševali s premestitvijo učenke na posebne šole, torej na posebne oddelke z učenkami z učnimi, duševnimi, intelektualnimi pa tudi telesnimi težavami. Kot hiter medklic se lahko vprašamo, kako to, da se torej izobraževalni sistem prilagaja večini, pa vseeno obstajata sistema tako heterogenih, torej po učnem uspehu premešanih skupin kot tudi nivojskih delitev v zadnji triadi osnovne šole? Komu in kdaj se torej pouk prilagaja (glede na možnost nivojskih ali pa heterogenih skupin, kar v slednjem primeru pomeni, da se v izobraževalnem procesu lahko združijo učno najmanj in najbolj uspešne učenke) in kako to, da se ne meri nujno učni uspeh, temveč nekakšna »navadnost«, običajnost posamezne učenke? Res je, da učenka s telesno okvaro najbrž težje izvaja nekatere vaje pri športni vzgoji, toda ali to pomeni, da je v smislu učnega uspeha tako zelo različna od drugih, da jo je treba popolnoma umakniti iz standardnega pouka?
Šandor ima prav, drugačnost nam je resnično tuja in strašljiva, celo do te mere, da v katerikoli gledališki dvorani ali podobnem prostoru le redko zasledimo ljudi s tako imenovanim opaznim hendikepom. Kolikokrat ste v Gallusovi dvorani videli osebo na vozičku? Pa v Španskih borcih? Drami v Ljubljani, Mariboru, Novi Gorici? Res je, da SMG pri večini uprizoritev uporablja nadnapise, a zakaj to ne more biti bolj ustaljena praksa pri več produkcijskih hišah? Smo res tako neprilagodljivi, da ne najdemo niti kančka prostora za osebe, ki imajo sedež prenosen in ne morejo sedeti v sedmi vrsti na sredini?
Kako naj človek pričakuje obisk, če na obisk le redko povabi?
Na ciklu dogodkov, ki jih obravnavamo, pa so vodili z zgledom; sicer vsega v precej kratkem času verjetno ni bilo mogoče prilagoditi prav vsakemu tipu hendikepa, pa vendar so se ustvarjalci pobrigali za marsikoga, z največjo osredotočenostjo na slepe in slabovidne, ki so tako med performansoma Spolna vzgoja II: Zmožnost in že omenjenim Dis Lecture on Something Very Special lahko poslušali zvočne opise Sare Horžen in Saše Asentića, ki sta se na zadnjem panelu »Živi zvočni opisi« v performansu tudi sprehodila čez specifike dela zvočne opisovalke.
Gre za specifično delo, saj se mora opisovalka med uprizoritvijo smiselno »vklapljati«, torej mora publiki pustiti, da določene podatke razbere sama, in prilagoditi tisto, česar dotične gledalke ne morejo nujno zaznati same. Tako zvočne opisovalke nihajo med tem, da puščajo prostor in čas za doživljanje opazovanega, hkrati pa so pozorne na to, da ujamejo trenutke, ki so težji za razbiranje. Odlično je, če se opisovalka lahko vklaplja v sam proces izdelovanja uprizoritve, saj se tako z ostalimi ustvarjalkami sproti prilagaja dodatnim zahtevam, ki pravzaprav ne bi smele biti tako zelo dodatne.
Spolna vzgoja II: Zmožnost uspe nasloviti tudi ta aspekt. Predavanje oz. uprizoritev, ki se ukvarja z vprašanjem spolnega življenja in spolnosti oseb s predvsem fizičnim hendikepom, nam prikaže, kako ignorantski smo v resnici in da se, kot se bojimo vsega neznanega, bojimo tudi teh vprašanj. Odprt, večinoma posnet dialog s petimi predstavnicami hendikepiranih pokaže, da je njihovo spolno življenje zamolčano, skoraj tabu tema, celo do te mere, da se oseb s hendikepom včasih sploh ne izobražuje o spolu in spolnosti. Tako nam glas Stevena De Weirdta, psihologa, ki se v Belgiji ukvarja s spolnostjo in intimnostjo v kontekstu oskrbe, razlaga, da se nekateri oskrbovanci grdo poškodujejo med masturbacijo, saj preprosto nikoli niso dobili vpogleda v to, kako njihovo telo deluje. Med njimi so tudi predstavnice ženskega spola, ki jim je anatomija moškega telesa jasnejša od anatomije ženskega. Torej je spolna vzgoja, ki naj bi jo doživeli v osnovni in srednji šoli, pri tej skupini ljudi precej, če ne kar tragično zatajila. Kako vendar ne bi, ko pa kot človeštvo nismo zmožni niti normalnega vedênja, ko izvemo, da tudi osebe s hendikepom ljubijo in celo spolno občujejo, kar se nam zdi tako čudaško, da včasih ne stigmatiziramo »le« hendikepiranih, temveč tudi njihove partnerke, češ, kaj pa je z njimi narobe, da jih privlači nekdo, ki je … tak?
Umetniška dela pogosto obravnavajo družbene neenakosti in nepravičnost, vsaj od socialnega realizma naprej približno zavedno, pa vendar se nam ne uspe izogniti oznaki ironije. V uprizoritvah zasledimo konstantno opozarjanje na prekomerno delo in absolutno podplačanost, na to, koliko ljudi biva tik nad ali na ali pod pragom revščine, od tega precejšen delež samozaposlenih v kulturi, slednja pa bolj skrbi za hiperprodukcijo in napraskana evropska sredstva, ki to hiperprodukcijo še naprej omogočajo in nas držijo v začaranem krogu, kot pa za kakovost kulturnega dela in preživetje kulturnikov. In tako ironija vztraja tudi na področju oseb s hendikepom.
Morda smo se ob nizki udeležbi na dogodkih namreč vprašali, zakaj jih vendar ne obišče več ljudi, ki jih to neposredno zadeva, na kar pa smo si hitro lahko razodeli, da najbrž zato, ker so VAJENI, da zanje pač ni prostora. Res je, da je odrska umetnost reč, ki ne zanima vsakogar, to zanimanje pa lahko precej enakomerno in tehtno razporedimo na prav vsako družbeno podskupino. Pa vendar; kako naj človek pričakuje obisk, če na obisk le redko povabi?