Trije ad hoc dogodki pod skupnim naslovom Pridna: čičaj pa čakaj so uvedli prvi del umetniške raziskave fenomena pridnih punc, s katerim se, pod okriljem delovne štipendije Ministrstva za kulturo, ukvarja Simona Hamer. Čeprav večkrat nagrajena samozaposlena dramatičarka in dramaturginja v zadnjih letih deluje predvsem v institucionalni gledališki sferi, ji sodobnejši uprizoritveni in dramski formati niso tuji. Omenimo zgolj dolgoletno razvijanje eksperimentalnih dramskih in odrskih form v skupini Preglej ter v mentorskih programih, kot so bila Nova branja v SNG Drama Ljubljana, solo predstavo o dramaturgiji Kladivo ali pinceta? in lecture performance Everything is possible! or playwrighters notes on how reality become more dramatic than fiction, izveden v sklopu ETC konference na Dramatikerinnenfestivalu (Gradec, Avstrija).
Triurni performativni dogodki so se zgodili na treh različnih lokacijah: Prešernov trg (sreda, 23. avgust), Jakopičevo sprehajališče (petek, 25. avgust) in obrežje Save (nedelja, 27. avgust). V »promo drami« – skorajda nujni bralni uverturi – umetnica poudari željo po »dekonstrukciji in inverziji gledališkega procesa.« Najavni tekst je strukturiran kot dramsko besedilo, kjer so kot dramatis personae Pridne: čičaj pa čakaj navedeni Simona Hamer in naključni nastopajoči, v replikah pa zasledimo namero o raziskovanju mejnih dramskih formatov, ki jo Hamer udejanja tudi v pričujočem avtokritiškem zapisu.
Vsakokratna uprizoritev življenja per se je hkratna politično-performativna gesta in intimna meditacija, ki se začne, ko umetnica sede v gledalko (ter izklopi mobilni telefon, seveda), in konča z aplavzom, tri ure kasneje. Čas uokvirja celotno izkušnjo, saj se gledalec – ob odsotnosti merilnih naprav – neobhodno ukvarja s subjektivnostjo trajanja, predvsem pa z njegovo vrednostjo. Prav vprašanje produktivnosti se zdi osrednje za Pridno. Storilnost kot mantra 21. stoletja preči ekonomski, družbeni, filozofski in intimni narativ. Če je industrializacija optimizirala delo za tekočim strojem, pozni kapitalizem sili posameznika, da sam sebe zgnete v mašino nenehne proizvodnje storitev. Inflacija knjig, aplikacij in tečajev, ki nas učijo maksimalnega izkoristka vsake (budne in speče) minute, je zgolj eden od mehanizmov kulture individualizma in zapovedi po preseganju samih sebe. Tako je – poleg plačanega dela in neplačanega (gospodinjskega in skrbstvenega) dela – treba »delati tudi na sebi«. Če v koktajl pritiskov vržemo še nenehno dosegljivost in samogenerirajočo se odvisnost od dopamina elektronskih naprav, je možnost počitka ali – ojoj! – dolgčasa skorajda nična. Pridna z vpeljavo feminističnega aspekta opozarja, da omenjene norme z večjo težo padejo na ramena žensk in drugih marginaliziranih skupin.
Hamer zapiše, da je eden od razlogov za drugačen pristop h (gledališki) ustvarjalnosti izkušnja nedavne izgorelosti. Tako lahko čičanje pa čakanje razumemo kot revolt proti tempu, diktiranemu s strani kapitala in inštituta hierarhije, ter kot izstop iz tradicionalnih vlog in vzorcev. Navidezna pasivnost izvajalke - gledalke zastavlja vprašanje o tem, kako (kot človeštvo) soobstajati brez potrebe po interveniranju in spreminjanju. Tovrsten razmislek o temeljnih mehanizmih družbe 21. stoletja je v luči podnebnih sprememb, ki so dodobra sooblikovale vse tri dogodke, vsekakor ključen.
Tako lahko čičanje pa čakanje razumemo kot revolt proti tempu, diktiranemu s strani kapitala in inštituta hierarhije, ter kot izstop iz tradicionalnih vlog in vzorcev. Navidezna pasivnost izvajalke - gledalke zastavlja vprašanje o tem, kako (kot človeštvo) soobstajati brez potrebe po interveniranju in spreminjanju.
Izbor lokacij vzpostavlja (eko)dramaturgijo stopnjevanja urbano -> naravno (čeprav se poraja vprašanje, ali je regulirana rečna struga z urejenimi brežinami še narava). Pretvorbo javnih površin v prostor gledališča pa lahko interpretiramo kot kritiko umetniškega elitizma in opozarjanje na manko alternativnih umetniških prostorov v prestolnici in državi. Izpostaviti velja, da je umetnico na prizoriščih težko izslediti, saj – z izjemo decentno teatraličnega aspekta kostuma majice z velikim napisom PRIDNA – v ničemer ne izstopa. Tako (so)gledalce v dogodek vpelje skorajda detektivska akcija lociranja dotične, preden so povabljeni, da sedejo v prisotnost gledanja.
1. dejanje, 1. prizor, Prešernov trg, od 15. do 18. ure
Kot slovenski zvočni krajni pritiče, so zvonovi tisti, ki pospremijo začetek. Zvonovi in turisti. Pa 34 stopinj v senci! In navkljub kritiški poziciji, ki jo v tem zapisu skušamo zasledovati, so naši prvi vtisi manj cerebralni, bolj emocionalni. Vodič vpraša svoje turistične piščančke, kje vse se v Ljubljani skriva ljubezen. V imenu, rečejo. And all around us! pridoda on. Tri ure, ki sledijo, bodo – presenetljivo – v znamenju le-te. Prisotna bo v objemih ob snidenjih in slovesih, v poljubih, v držanju za roke, v tolažbi potomstva po padcu, v nasmehih, v pogledih, v razposajenosti pod artificielnimi dežnimi kapljicami, v šopku, ki hiti k razveseljevanju nekoga, v oprezno nošeni škatlici dobrot priznane slaščičarne, v (so)gledalcih ... Fluktuacija likov in situacij je prignana do intenzivnosti, ki nam ne dovoljuje kreiranja kompleksnejših zgodb. Naj kot referenci, omenjeni s strani (so)gledalcev, navedemo Handkejevo Uro, ko nismo ničesar vedeli drug o drugem in performans The artist is present Marine Abramović. Poleg turistov in s tem povezane gentrifikacije mestnega središča se nam je na primeru mimohodnih likov potrdila še ena predpostavka: v Ljubljani ni anonimnosti. Videli smo šest (po)znanih oseb, med njimi tudi politično aktivistko, ki je imela daljšo interakcijo s prodajalcem verskih publikacij. Brez vidne drame.
Čeprav gre za dramaturgijo bombardiranja z dražljaji, so se v nepreštevni množici naključnih nastopajočih vseeno počasi izrisovali repetitivni migracijski vzorci ter gibi, slednji osrediščeni predvsem okrog inštalacije »Ljubljani lastno vreme«. Če je režiserka dogodka nesporno bila vročina, je senzorični aspekt performansa postregel še z vonji prepotenih teles, intenzivnih parfumov in hrane z žara, ki je zavzel drugo stran Prešernovega trga ter katerega izvor je nemška popotniška družina degustirala misleč, da gre za lokalne specialitete. Navkljub živahnemu brbotanju tujih jezikov je bila zvočna podoba Pridne: čičaj pa čakaj presenetljivo domačijska, z repetitivno spremljavo harmonike, ki je jasno podčrtala disonanco med avtohtonostjo in njeno turistično (re)prezentacijo. Konec preseneti s cikličnostjo začetka novega turističnega ogleda in, seveda – z zvonovi. Nato: aplavz!
1. dejanje, 2. prizor, park Tivoli (Jakopičevo sprehajališče), od 15. do 18. ure
Če je dramaturgija 1. prizora temeljila na hitrih menjavah, je Tivoli prinesel veliko bolj umirjen, skorajda letargičen ritem. Naključni nastopajoči so bili na začetku prisotni v majhnem številu: ležeč pod drevesom, s telefonom ali knjigo, tu in tam kakšna dvojica, ob prigrizkih. Bolj kot decentno nadaljevanje motivike turizma velja izpostaviti manko tistih, ki jim ta javni prostor običajno pripada: sprehajalcev (psov) in tekačev, kar pripisujemo vročinskemu valu, ki je ponovno vplival tudi na fizični aspekt naše izkušnje. Oder tokrat ponuja 360-stopinjski razgled, ki se pne še v vertikalo. Prva močna koreografska točka je duet Divjega kostanja in Vetra. Neverjetno ubranost, polno drznih zasukov in hkratne gracioznosti ter sublimne melanholije, so demonstrirali plešoči Listi, medtem ko so gibi sočasno generirali še akustično atmosfero. Kasneje opaznejše vloge odigrajo še Veverica, Vrane in Komarji, medtem ko v zvočno krajino (pre)pogosto intervenira vlak.
Interakcije (so)gledalcev z izvajalko - gledalko so že v 1. prizoru vnašale široko plejado vsebin; začenši z metadiskurzom o naravi in pravilih samega dogodka, medtem ko so nadaljnje teme variirale od izrazito osebnih do socialno-umetniško-političnih. Zavoljo varovanja osebnih podatkov in neurejenih avtorskih pravic za eksploatacijo ponujenih vsebin v drugih umetniških formatih podrobnejše analiziranje tega segmenta dogodka ne bo predmet kritiškega zapisa, bi pa vseeno želeli izpostaviti izčrpen pogovor (v angleščini) o sindikatih, stavkah in revoluciji s starejšim gospodom, ki se najverjetneje ni zavedal, da nastopa v gledališki predstavi. Njegova poslovilna replika Enjoy your life! je v svoji simplistični mnogopomenskosti adekvatna prispodoba za intenco celotnega 1. dejanja Pridne. Nato: aplavz!
1. dejanje, 3. prizor, obrežje Save (Trim steza Črnuče), od 15. do 18. ure
Zavoljo nevšečnosti pri dostopnosti do lokacije smo se sklepnega dogodka udeležili s triminutno zamudo. Najprej smo opazili scenografsko gradacijo: stopnice-klop-zemlja, in vidne posledice minulih poplav: veje, nanosi peska, plastika, kupi smeti pred okoliškimi vrtički. Navkljub ležerni atmosferi se predstava začne z veliko tenzijo, ki jo generirajo strahovi glede (dolgo)trajanja dogodka, prestavljanje začetne pozicije v iskanju gostejše sence, anksiozno nanašanje kreme za sončenje in neuspešno iskanje zaščitnega pokrivala. Prav opomniti se moramo, da je naša naloga zbrano opazovanje. Nato se fokus prestavi na Naravo, ki rutinirano in z občutkom za mero in detajle suvereno zavzame oder. Izpostaviti velja gibalne vložke rečnih galebov, ki v svojih solo nastopih prepletajo elementa zraka in vode, Brgleza, ki izvaja drzno razigrane akrobacije na bližnji trepetliki, ter dvogovor Sonca in Reke o (percepciji) globin. V množičnih prizorih očarajo disciplinirane mravlje, v izraznem plesu pa metulji. Zvočno partituro, ki sestoji iz reke, ptic in žuželk, občasno zapolnijo rezgetanje konj pa tudi neobhodna civilizacijska podlaga vseh treh dogodkov: avtomobili in helikopter. Pojavi se (spontano?) petje ponarodele, a glede na geopozicijo dogodka neustrezne »Mlinar na Muri«, ki ji sledi val (pop)komadov na temo vode, a ostane nerazvit ter pusti vtis nedodelanosti, celo prisile.
Če je večji del 3. prizora Čičanja pa čakanja potekal v odsotnosti ljudi, je prihod (so)gledalke prelomil kontemplativno atmosfero. Premo sorazmerno z nižanjem temperatur so se množili sporadični sprehajalci (psov) in kolesarji, največkrat v moško-ženskih dvojicah, medtem ko je skupina mlajših moških radikalno zarezala v uprizoritveni prostor s kopanjem v Savi. Intenziteta plavanja proti toku, ki so jo primorani demonstrirati nekateri »najpogumnejši« nastopajoči, zadobi metaforične razsežnosti s sopostavitvijo prizora divje race, ki se reki zgolj prepušča. Skorajda ironična podčrtava različnih principov inovativno odslikava dihotomijo produktivnost : prisotnost, patriarhat : feminizem. Tik pred koncem nas preseneti žanrski obrat v nadrealizem, ko kopalci iz vode izvlečejo enormno bučko in papriko ter ju vržejo na obrežje. Nato: aplavz!
Ne glede na to, ali prvi sklop Pridne razumemo kot inscenacijo upora proti tempu kapitalizma in hiperproduktivnosti ali kot avtoterapijo izgorele kulturne delavke, gre za relevantno umetniško gesto, ki pa svojega sporočila ne uniformira v manifeste, temveč ga demokratizirano razpira s povabilom k opazovanju. Sebe, drugih, sveta ... Hamer svojo vlogo izvede korektno, hodeč po robu med profanim in konceptualističnim, z zaznavnim balansiranjem med suverenostjo in ranljivostjo. Morda bi ad hoc dogodku Pridna: čičaj pa čakaj lahko očitali nejasno opredeljeno funkcijo (so)gledalcev; pomanjkljiv razmislek o njihovi vlogi in ohlapno strukturirana navodila. Čeprav je tudi to, v kakšno vlogo so se zasedli sami in kakšne vsebine so z njimi vstopale v dogodke – povedno.
Nato: 2. dejanje ...