Leonce in Lena

Nekoč je v kraljestvu Popo živel princ Leonce, princesa Lena pa je živela v kraljestvu Pipi. Nista se poznala, dokler ni nekega lepega jutra nekoliko pozabljivi kralj Peter v žepu našel robca z vozlom. Pri najboljši volji se ni mogel spomniti, česa naj ne bi pozabil. Njegov sin, princ Leonce, se je medtem predajal dolce far niente ali – kot je to poimenoval njegov družabnik Valerio – plemenitemu lenarjenju. To melanholično idilo je zmotil kralj Peter, ki se je s pomočjo komornika končno spomnil, da je robec zavozlal, ker mora poskrbeti za poroko svojega naslednika. Ko je princ Leonce izvedel, da se mora oženiti s princeso Leno, je ves ogorčen pobegnil. Princese Lene novica o skorajšnji možitvi prav tako ni razveselila, zato je tudi ona, ogrnjena v plašč noči, skrivaj zapustila svoj dom. Na poti v Italijo pa sta se ubežnika srečala in se zaljubila drug v drugega, ne da bi vedela, kdo sta v resnici. Medtem pa so doma priprave na kraljevsko poroko nemoteno potekale, kot da se ni nič zgodilo …
Čeprav se najverjetneje zdi, da gre za zgodbo o tem, kako ni mogoče ubežati svoji usodi, se v Büchnerjevi veseloigri skriva predvsem kritika družbe. Mladi doktor medicinskih znanosti Georg Büchner je bil namreč goreč nasprotnik samozaverovanih elit, ki so izgubile stik s svetom, in bil zaradi tega tudi preganjan. Nenazadnje je prvi dramatik, ki je že leta 1837 v svoji drami Vojček za glavnega junaka izbral revnega proletarca. In prav zato je njegova veseloigra Leonce in Lena tudi satira, norčevanje iz samega žanra veseloiger, norčevanje iz tistih avtorjev, ki s pomočjo smeha občinstvo uspavajo, namesto da bi ga prebudili.