Lahko uživamo ob podobah, slikah in ob njih čutimo? Nas lahko zadovolji vizualna podoba? Ali res hodimo v gledališče po zadovoljitev? Morda po provokacijo? Smeh? Novost? Spremembo? Ne glede na privlačno estetiko in ujemanje gibljive scenske konstrukcije, ki odraža ujetost in izkrivljenost družbe in družbenih norm, po katerih se ljudje pač moramo ravnati, na drugi strani pa ji stoji »nedvorjansko« življenje, zunanja svoboda, ki ni ujeta med stropom in tlemi, med vsem tem še vedno najbolj privlačijo medčloveški odnosi oziroma dramski karakterji, igralci. Oni tudi v redkobesednosti s svojo energijo vnašajo življenje na pisto, ki nepristnost tako dobro imitira, da se že sama zateka vanjo.
Ta »pista« in dvorjansko življenje parafrazirata včasih takoimenovani višji sloj, danes pa lahko kar vse nas, ki smo prisiljeni živeti po družbeno sprejemljivih normah. Leoncu in Leni je zapovedano, da se morata poročiti, pa se sploh ne poznata. Za njiju je to nuja in ljubezni tako ni mogoče vzgojiti. Zgodi pa se lahko v naravi, na svobodi, izven zidov, kjer se na begu mlada prestolonaslednika tudi spoznata in zaljubita. Potem pa to pripeljeta na dvor, med zidove. Živost zakleneta v formalnost, kar prikazuje tudi sama vizualna podoba predstave.
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: