Na samem začetku nas pričaka zbor igralcev in minimalistična scenografija, ki je pravzaprav kar oder sam. Dvignjen oder se kasneje preveša v levo in desno stran. Oder niha, tako kot nihajo razpoloženja, čustva in namere junakov, ki skozi predstavo ves čas nekaj iščejo. Predstavlja nekakšno tehtnico čustev, na kateri se gibljejo akterji, hkrati pa so njihova čustva popolnoma izkrivljena, izpraznjena, a tudi pretirano poudarjena in liki se zato zdijo groteskni.
Spoznamo predstavnike aristokratske družbe iz dveh izmišljenih dežel Pupu in Pipi. Kralj Peter (igra ga Boris Ostan) se spomni, da mora poročiti svojega sina Leonca (igra ga Jure Henigman) in mu prepustiti vladavino. Leonce se na začetku prikotali na prizorišče. Je zdolgočasen, ne ve, kaj bi počel, zapravlja svoj čas, vendar je vse to zanj igra, ki ga zabava. Novica o poroki ga navdahne z razburljivim pričakovanjem, a kmalu se premisli. Zbeži pred dolžnostjo, protokolom. Poroki se upre tudi njegova nevesta Lena (Jana Zupančič), a ko se spoznata, se zaljubita, ne da bi vedela kdo sta v resnici. Navduši igra celotne zasedbe, ki se prepričljivo vživlja v absurdne osebnosti likov. Največ časa na odru preživi princ Leonce s svojim spremljevalcem Valeriem (Matej Puc), med katerima se razvije nepojasnjeno homoerotično razmerje.
V opoziciji s skromno scenografijo so kostumi igralcev, ki so izjemno delo Alana Hranitelja, zelo opazni. Tako so posebni, da gledalec avtomatično išče njihov namen in sporočilo. Igralci so vanje skoraj dobesedno zaprti, otežujejo jim gibe. Hkrati pa so veličastni, kot se za predstavnike vladajočega razreda spodobi. Njihov dvorni status omejuje življenje, kot oblačila omejujejo njih. Gibi, ki so rezultat oteženega gibanja v kostumih, hote ali nehote ustvarjajo koreografijo. Strogost dodatno poudarijo tudi strogo počesane in pristrižene pričeske (lasulje), ki jih nosijo vsi, razen 'prisklednik' Valerio, ki je oblečen bolj sproščeno in z razmršenimi lasmi. Liki, ki jih je ustvarila izjemna kostumografija in vsebina predstave, so me mestoma asociirali na pravljične like iz zgodbe Alica v čudežni deželi.
V predstavi imajo pomembno vlogo dialogi, ki so ironični, cinični in celo izzivalni. Velikokrat gre za igro besed, metaforično izražanje. Leonce ob novici o poroki vzklikne, da poroka zanj pomeni izpiti vodnjak do tal, kralj Peter pa se ob predaji kraljestva sinu razveseli, ker bo končno lahko začel nemoteno misliti. Že ta dva primera pričata o tem, da se junaki poigravajo z besedami in da je v njihovem govoru skrita satira. Büchner je igro označil za veseloigro, a gre verjetno prej za parodiranje tega žanra. Lahko bi jo označili za politično satiro, ki smeši predstavnike 'modre' krvi in hkrati nakazuje njihov odnos do ljudstva. Njihov govor nekje na sredini postane popolnoma izničen, zamenja ga oglašanje živali, kar predstavo postavi na mejo absurda.
Režiserka Mateja Koležnik se je odločila v predstavo vključiti številne 'fragmente', ki delujejo površinsko in med seboj niso povezani, oz. odpirajo gledalcu prosto pot, da njihov pomen razlaga sam. Pri tem bi izpostavila migetanje svetlobe v ozadju, ki spominja na svetlobo v razgreti poletni vročini. Udarna in morda preglasna glasba pa je vsakič, ko se je oglasila, prestrašila gospe, ki so sedele pred mano in očitno je dosegla svoj namen …
Predstava me je spodbudila k razmišljanju, zato lahko rečem, da mi je bila všeč. V gledališčih smo v zadnjem času pogosto priča nadrealističnim, pravljičnim zgodbam, ki se ne zdijo resnične, a pozornemu gledalcu ne more uiti njihova aktualna nota, ki nas veže z realnostjo. Tako lahko tudi v igri Leonce in Lena odkrijemo številne drobne povezave z našim sodobnim življenjem. Zadostuje pa tudi zgolj enourno uživanje v pravljičnem svetu izmišljenih oseb oblečenih v veličastne kostume.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.