Nuša Komplet, SiGledal, 13. 11. 2013

Virtualna razstava: Festival Borštnikovo srečanje 2012

Če vam Festival Borštnikovo srečanje še med letom ne da spati, potem je e-razstava Festival Borštnikovo srečanje 2012 nekaj za vas. Vstopnine ni.

Boris A. Novak: Vojaki zgodovine. Drama SNG Maribor, 1987/88. Igor Samobor kot Tone / Foto Tomaž Lauko / Digitalni arhiv Drame SNG Maribor

Virtualna razstava Festival Borštnikovo srečanje 2012 je nastala v sodelovanju kar šestih slovenskih institucij: Festivala Borštnikovo srečanje, Mestnega gledališča ljubljanskega, Novega Zato., Prodok teatra TV, Slovenskega gledališkega muzeja in SNG Drama Ljubljana. Uradno odprtje se je zgodilo v času letošnjega Borštnikovega srečanja, in sicer 24. oktobra v Mariboru. Ob tej priložnosti je umetniška direktorica festivala Alja Predan na vprašanje, kako bi porazdelila vloge med institucijami, ki so sodelovale pri projektu, odgovorila:

»To sodelovanje bi težko porazdelila med neke vloge ali pa v hierarhijo, vsi smo pravzaprav enakovredno prisotni in delo je bilo enostavno, saj sta arhiva MGL in SNG Drama tako zelo dobra. Res je bil zdaj že marsikateri podatek razstave dostopen tudi na domači strani teh dveh gledališč in mislim, da bomo pravi pomen tega sodelovanja videli, ko bo šel Borštnikov prstan v gledališče, ki nima tako urejenega arhiva, in bo delo temu primerno zahtevnejše. Če pa govorimo o razdelitvi dela, lahko povem, da je zavod Novi Zato. vse skupaj vodil in koordiniral, obe gledališči (MGL in SNG Drama), Prodok s Tonetom Stojkom in Borštnikov festival so dali svoja gradiva in jih tudi prevedli, vse skupaj pa je v smiselno celoto povezal Slovenski gledališki muzej oziroma Tea Rogelj, ki je pravzaprav avtorica razstave. Poleg tega je bilo razstavo potrebno tudi 'računalniško' poenotiti, za kar je tudi skrbel Zavod Novi Zato., da se lahko izvozi na spletne portale vseh sodelujočih pri projektu in postane tudi del svetovne zbirke Europeana.«

Od ideje

Začelo se je leta 2010 s pilotskim projektom Digitalne zbirke, posvečenim Rudiju Šeligu, in v duhu dobrega sodelovanja s Slovenskim gledališkim muzejem nadaljevalo s prenosom razstave o kostumografinji Alenki Bartl iz fizične oblike v Narodni galeriji Slovenije v virtualno obliko na spletni portal SiGledal. Nato je Novi Zato. pripravil e-razstavo o ptujskem Gledališču Zato., da bi pokazal, kako je mogoče predstaviti zaokrožene, zaključene gledališke fenomene. Tokrat se je sodelovanje razširilo na šest institucij, ki so z razstavo Borštnikovo srečanje 2012 želele dokumentirati največje dosežke slovenskega gledališča in igralstva, jih iztrgati pozabi ter jih preko svetovnega spleta približati čim širšemu krogu obiskovalcev.

O pomembnosti projekta je spregovorila Tea Rogelj, sodelavka Slovenskega gledališkega muzeja in avtorica projekta:

»V primeru virtualne razstave Alenka Bartl sem želela razstavo podaljšati in narediti material, ki smo ga že pripravili, dostopnejši. V primeru razstave Festival Borštnikovo srečanje pa smo že zdaj delali z uvidom, da bomo tudi nadaljevali, zato bi kot bistveno opredelitev dela lahko izpostavila prav to daljnoročnost projekta. Zdaj smo eksperimentirali, kako se odpira gledališki list na panoju, koliko fotografij lahko naložimo, in ves čas postavitve razstave smo imeli v mislih, da bo razstava tudi drugo leto. S to zavestjo smo tudi postavljali gradiva. Pa ne gre le za usmerjenost v prihodnost, ampak tudi v preteklost. Če nam bodo finančna sredstva dopuščala, bi bilo smiselno pripraviti takšne razstave tudi za pretekla Borštnikova srečanja, in takrat se bomo srečali z raznovrstnim materialom, ki ga bo potrebno ponovno premisliti, postavljeni bomo pred težjo nalogo, ko bo manj posnetkov, fotografije slabše kakovosti, ponekod le zvočni posnetki, poleg tega pa bo potrebno urediti opus igralcev, dopolniti kakšen seznam. Super bi bilo, če bi pridobili evropska sredstva, saj je Evropa zelo zainteresirana za digitalizacijo, zaposlili bi lahko tudi še kakšnega človeka in poskrbeli, da se stvari ne izgubijo v vrtincu vseh nosilcev podatkov. Še posebej pa moram poudariti, da so se vsi sodelujoči odpovedali avtorskim honorarjem za svoje fotografije, posnetke in tudi drug material.«

Tem besedam Tone Stojko, fotograf in snemalec ter predstavnik Prodok teatra TV, prida: »Če ni denarja in smo vsi revni, se je lažje povezati, ker se nikoli ne kregamo okoli tega, koliko kosov kolača bo kdo dobil.«

In nadaljuje z opisom svojega dela, ki se nanaša na razstavo in korenini v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je sam začel posvečati video produkciji: »Pripravil sem v glavnem vse filmčke, prvi je nastal v poznih osemdesetih letih, zadnji le nekaj let nazaj, in v teh letih se je tehnologija snemanja zelo spremenila. V tem času sem zamenjal šest formatov snemanja – različnih kamer in nosilcev zapisa. Pri delu pa se mi je vedno zdelo bistveno, da poudarim igralčeve momente, največkrat monologe, z bližnjim posnetkom, zato nisem nikoli snemal zgolj arhivsko, se pravi od daleč in z eno kamero.«

Do realizacije

Razstava je razdeljena na tri sklope. V prvem sklopu z naslovom Festival Borštnikovo srečanje 2012 je podrobneje predstavljen lanski festival s posnetkom zaključne slovesnosti v izvedbi RTV Slovenija, fotografijami in portreti vseh lanskih nagrajencev ter le klik oddaljenimi obrazložitvami nagrad.

V drugem sklopu, najobširnejšem in za pripravo tudi najzahtevnejšem, so na ogled fotografije in posnetki iz gledališkega opusa Igorja Samoborja, dobitnika Borštnikovega prstana 2012, ki je dopolnjen tudi s seznamom gledaliških, radijskih, televizijskih in filmskih vlog, režij in nagrad do leta 2012, wiki portretom ter drugimi spletnimi povezavami.

Tretji sklop se posveča veliki zmagovalki Borštnikovega srečanja 2012, uprizoritvi Nevihta, in tu so na vpogled fotografije, kostumske skice, scenski osnutki in gledališki list uprizoritve, pod panojem pa je mogoče prebrati tudi izbrane kritike in članke ter predstavitve posameznih ustvarjalcev.

Igor Samobor, dobitnik Boršnikovega prstana v letu 2012 in ravnatelj SNG Drama Ljubljana, na vprašanje, s kakšnimi očmi je gledal razstavo, odgovarja:
»To razstavo sem zdaj gledal skozi privatne oči, popolnoma skozi privatne oči, in še zdaj mi je malo nerodno, a se bom že navadil in zagotovo bom doma na samem v miru celotno razstavo še enkrat pogledal. Ja, igralcem, kolikor jih poznam, je zelo težko gledati sebe in toliko ljubše jim je, da jih gledajo drugi. To je zame perfektna razstava in podpiram veličasten načrt, da bodo razstavo o Borštnikovem festivalu pripravili vsako leto. Pomembna stvar pa je tudi s stališča institucije, ki s tem dobi nek povraten in nov dokument, obenem pa spodbudo, da bi skupaj poskrbeli za dostopnost celotnega arhiva posameznega in vseh gledališč v slovenskem projektu digitalizacije.«

Razstava je dvojezična, na portalu SiGledal in na spletni strani Festivala Borštnikovo srečanje je dostopna v slovenskem in v angleškem jeziku. 

O pomenu in viziji virtualne razstave Samo M. Strelec, vodja projekta in ravnatelj zavoda Novi Zato., pove:

»Pri naši zadnji e-razstavi smo se zbrali vsi, ki mislimo, da moramo naše najboljše pokazati svetu. In naše najboljše je to, kar prinaša naš najpomembnejši nacionalni gledališki festival. Koliko dela je vloženega v ustvarjanje, koliko ustvarjalnega žara, gorečnosti v vsako uprizoritev. A tudi za najboljšimi nekega dne pade zastor. Naši gledališki "arhivi" hranijo dediščino, neprecenljive spomine, pričevanja. Želimo si, da bi nekoč lahko na spletu videli vse dobitnike Boršnikovega prstana, podobno, kakor smo tokrat predstavili Igorja Samoborja. Najboljše uprizoritve, podobno, kakor je predstavljena Nevihta. Saj vsi vemo, da splet in fotografija in posnetek, da vse to "to ni to", a vendarle, je več kot nič. V Novem Zato. si želimo, da bi podobno razstavo nekoč dobil tudi Teden slovenske drame, s svojim nagrajenkami, nagrajenimi besedili … Nekoč, ko bomo veliki, bomo lahko svojim otrokom kazali fotografije in odlomke s predstav, ki so spremenile naš pogled na sebe, druge, svet. In to niti ni tako malo.«

Tea Rogelj za zaključek ponudi primerjavo, da si je fizično razstavo Alenka Bartl v dveh mesecih in pol ogledalo 2000 obiskovalcev, spletno pa si je v enem mesecu ogledalo podobno število ljudi, a je razstava še zmeraj dostopna. Internetni čas nima omejitev in prostora, zato omogoča pogled kadarkoli in od koderkoli, obenem pa v krog obiskovalcev potegne tudi tiste, ki običajno v galerije ne zahajajo.

Vabljeni tudi sami, da se kadarkoli in od koderkoli in kolikorkrat želite, potopite v le klik oddaljen virtualni svet Festivala Borštnikovo srečanje 2012.

FBS

Povezani dogodki

Lena Gregorčič, SiGledal, 20. 10. 2010
Digitalizacija slovenskega gledališča?
Jasmina Založnik, SiGledal, 25. 10. 2012
Skice, ki lebdijo med realnim in virtualnim prostorom
Jasmina Založnik, SiGledal, 25. 10. 2012
Vizualno gradivo nagovarja drugače
Kaja Cencelj, SiGledal, 4. 12. 2012
E-rojevanje ptujskega gledališča v drugo
Nuša Komplet, SiGledal, 25. 10. 2013
Pičimo (s številkami)!
Nuša Komplet, SiGledal, 29. 10. 2013
Od odra do arhiva