Kaja Cencelj, SiGledal, 4. 12. 2012

E-rojevanje ptujskega gledališča v drugo

Točno pred 18 leti, 4. decembra 1995, je Mestna občina Ptuj sprejela akt o ustanovitvi javnega zavoda Gledališče Ptuj. Tako se je profesionalno gledališče po dolgih triinštiridesetih letih odsotnosti v mestu znova vzpostavilo. Model profesionalizacije je osnoval Samo M. Strelec, takratni umetniški vodja Gledališča Zato. – skupine mladih ptujskih umetnikov, ki so verjeli, da je Ptuj »zrel« za ponovno ustanovitev poklicnega gledališča. V spomin na dogodek je Samo M. Strelec pripravil e-razstavo z naslovom Rojevanje ptujskega gledališča. Vnovič.

Na odprtem morju, Gledališče Zato., 1991 / Zasebna zbirka

Za začetek Na odprtem morju in konec s Krčmarico

Že nekaj let lahko poleg člankov na portalu SiGledal najdemo tudi video odlomke uprizoritev, fotografije z uprizoritev, vaj in iz zakulisja ter druge materialne ostanke uprizoritev v digitalni obliki. Konec oktobra je zaživela prva spletna razstava, posvečena bogati ustvarjalni poti kostumografinje Alenke Bartl, ki jo je pripravila kustosinja Tea Rogelj. Nova e-razstava pa je posvečena ponovni profesionalizaciji ptujskega gledališča v prejšnjem stoletju, za kar ima največje zasluge Gledališče Zato., ki je bilo kot društvo ustanovljeno leta 1992. Strelec pravi, da je e-razstavo Rojevanje ptujskega gledališča. Vnovič. pripravil iz dveh razlogov. »Najprej zato, ker letos mineva dvajset let od začetka delovanje skupine, ki mi je za dolgo prirasla k srcu, po drugi strani zato, da spodbudim kolege dramaturge, umetniške vodje, direktorje, teatrologe …, da tudi sami uporabijo orodja, ki smo jih razvili na portalu SiGledal, in s pomočjo sodobnih tehnologij najširši javnosti predstavijo pomembne ustvarjalce, faze in mejnike v razvoju njihovih gledališč. Prepričan sem, da tem ne manjka,« dodaja nekdanji umetniški vodja Gledališča Zato. in kasneje Gledališča Ptuj. Od leta 1992 so zato.jevci – številni so bili Ptujčani, poleg Strelca še študenti AGRFT Nenad Tokalić, Vojko Belšak, Tadej Toš, Romana Ercegovič, Gregor Geč, Gorazd Jakomini, Peter Srpčič, poleg njih pa še Maša Židanik, Rok Vihar, Stanka Vauda, Vesna Tomsič, Ervin Štopfer, Urška Vučak, Boris Miočinovič – vsako poletje pripravili novo uprizoritev na različnih prizoriščih v mestu, dokler se njihova ustvarjalnost ni dokončno preselila na oder ptujskega gledališča. Strelec pa je bil tisti, ki je zasnoval model Gledališča Zato. in z njim leta 1993 zmagal na javnem natečaju za model profesionalizacije gledališča na Ptuju. Zmagovalni model projektnega gledališča je temeljil na izvirni sistemski paradigmi in teoriji o značilnostih kompleksnih sistemov Ptujčana dr. Adolfa Žižka. S podporo javnosti, medijev, slovenskih gledališčnikov in predvsem ptujske javnosti je bil nato leta 1995 ustanovljen nov javni zavod Gledališče Ptuj, kar pa je pomenilo tudi formalni konec delovanja Gledališča Zato..



E-razstava Rojevanje ptujskega gledališča. Vnovič. kronološko predstavlja štiri uprizoritve skupine Zato., ki so vodile v ponovno ustanovitev ptujskega poklicnega gledališča. »Sledimo štirim letom: 1992, 1993, 1994 in 1995. V tem času se je rodila ideja o ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju in sledila je tudi njena uresničitev. Vsebinsko pa gre za štiri naše zato.jevske uprizoritve,« pove Strelec, ki je režiral vse štiri uprizoritve. Vsako leto je predstavljeno skozi gledališki list določene uprizoritve, plakate, povezave na Rep in digitaliziran preostali informativni ali interpretativni material za zahtevnejše obiskovalce e-razstave. Spremljamo lahko zametke same predstave, njeno rojevanje ter trnovo pot umetniške ekipe in končnega izdelka oziroma profesionalne uprizoritve.



Zato.jevci so najprej uprizorili Mrožekovo Na odprtem morju (1992), leto kasneje Sartrova Zaprta vrata, nato Ionescovo Plešasto pevko in nazadnje Turrinijevo Krčmarico. Tako so v štirih zaporednih poletjih premiere nagovorile ptujsko in širšo javnost, sledilo je odmevno gostovanje v Rimu, Strelec pa je medtem pripravil tudi model profesionalizacije, ki je, skupaj s skoraj petdesetimi ponovitvami zadnje Zato.jeve uprizoritve Krčmarica po vsej Sloveniji, prepričal ptujske mestne svetnike, da so 4. decembra 1995 ponovno ustanovili poklicno gledališče na Ptuju. Čeprav projektno, brez igralskega ansambla in s skromnimi sredstvi, pa vendarle je v pičlih štirih letih skupini Zato. uspelo vzpostaviti nekaj, za kar je takratni minister za kulturo Sergij Pelhan trdil, da je nemogoče, in so vsi mislili, da bo za uresničitev potrebnih še naslednjih 300 let. Tako pa je bila že februarja 1996 na oder Gledališča Ptuj postavljena monodrama Wilhelma Reicha Govor malemu človeku v izvedbi Vlada Novaka in režiji Sama M. Strelca.



Digitalna in dostopna slovenska gledališka dediščina

Dvanajst let kasneje, leta 2008, je Strelec ustanovil zasebni zavod Novi Zato., skupaj s prijatelji, ki »raje, kot da jamrajo, kako se nekaj ne da, pljunijo v roke in naredijo tisto, kar se da, in morda še več kot to.« Zavod je postal tudi nosilec spletnega portala SiGledal ter tako zainteresirani javnosti ponudil brezplačne in dnevno ažurirane vsebine na področju uprizoritvene umetnosti. Poleg tega portal skrbi tudi za arhiviranje, ohranjanje in zagotavljanje spletne dostopnosti slovenske gledališke dediščine in njenih digitaliziranih artefaktov. 

Ideja za digitalno ohranjanje slovenske gledališke dediščine se je Strelcu porodila še v času študija, ko je pri dr. Marku Marinu, profesorju za gledališko zgodovino, pripravljal seminarsko nalogo o režiserju Hinku Košaku. »Takrat sem ugotovil, da sem mesece in mesece hodil po arhivih, knjižnicah in nato v nekaj nočeh napisal seminarsko. Ko sem spoznal, kako uporabna je lahko informacijska tehnologija tudi pri ohranjanju gledališke dediščine, mi je »kapnilo«: obrnimo logiko!«. Tako je spletni portal SiGledal pred dvema letoma dodal še četrti sklop Digitalne zbirke, ki skupaj z Info točko, Geslom in Repom zaključuje podobo in idejno usmeritev portala. »Danes bi bilo možno v nekaj dneh kar od doma zbrati vse potrebno gradivo, nato pa se lahko mesece in mesece nameni postavljanju teme v kontekst, interpretiranju, reflektiranju, komentiranju, zgodovinskemu, sociološkemu, kritičnemu umeščanju teme v čas in prostor ... Osmišljanju gradiva, odkrivanju uvidov, najdevanju še ne videnih povezav, odstrinjanju globljih razlogov,« dodaja Strelec. Do konca naslednjega leta naj bi portal vzpostavil še SiGledal za mobilne telefone in tablične računalnike ter nekatere druge dodelave. 

Dostopnost in prilagodljivost spletne razstave

V naslednjem desetletju bodo mobilne naprave in naprave na dotik botrovale revolucionarnim oblikam za uporabo in izmenjavo informacij na spletu. Danes številni muzeji in galerije po svetu pa tudi univerze, knjižnice ali druge kulturne ustanove sledijo trendom in se vse pogosteje odločajo za spletne razstave iz več razlogov, saj imajo te številne prednosti. Seveda virtualna razstava ne more nadomestiti gledalčevega enkratnega in neponovljivega doživetja, ki ga omogoča »fizična« postavitev ter ogled originalnih umetnin v realnem prostoru in času. Se pa zato virtualni prostor lahko pohvali s svojo neomejenostjo s krajem in časom, ogled tovrstne razstave je tako na voljo vsakomur, ki ima dostop do računalnika in internetno povezavo, in to 24 ur na dan. Doseže lahko veliko več ljudi, pritegne mlajše občinstvo in tiste, ki sicer redko ali pa sploh ne zaidejo v muzeje in klasične galerije. Kako je prostor v medmrežju neomejen, ve tudi Strelec. »E-razstava lahko hkrati prikaže različne nosilce: glas, video, tekst, slikovno gradivo. In ker omogoča oddaljen in časovno prilagodljiv dostop, ima potencialno milijone obiskovalcev, uporabnikov svetovnega spleta, ki jih lahko spremljamo »na klik natančno«: od kod prihajajo, kaj jih bolj in kaj manj zanima, koliko časa se zadržijo pri določenih vsebinah, kaj si ponovno ogledajo itd.« Obiskovalci se v primerjavi z razstavo v prostoru svobodneje pomikajo med razstavljenimi predmeti, njihov dostop do vsebine je individualen in selektiven, prilagojen njihovim lastnim željam in potrebam. Postavljavci razstave, ki je tudi ugodnejša, saj ni produkcijskih stroškov (zavarovanje, prevoz, namestitev), pa lahko razstavo neomejeno dopolnjujejo, nadgrajujejo in njene elemente povezujejo z drugimi spletnimi vsebinami. 



Digitalizacija kot prednost za izvirnik

Ena od pomembnih prednosti spletnih razstav pa je stvaritev trajnega zapisa na spletu in enostavneje arhiviranje občutljivih umetniških del (npr. krhkih ali redkih predmetov). Pa bodo z digitalizacijo podatki in gradivo resnično bolje, tako rekoč za večno shranjeni? »Nič ni za večno in nihče ne zna napovedati, kaj se bo dogajalo z digitalnimi nosilci informacij v prihodnosti,« se strinja Strelec. »Vsekakor pa bo tehnični napredek zmeraj ponudil rešitve, ki bodo »prekopirale« obstoječe digitalne formate v novejše, hitrejše, bolj »stisnjene« in splošno uveljavljene formate. Zato me ni strah, da bi bili digitalizati v nevarnosti, da se jih ne bi dalo »brati« čez 10, 20 let. Nasprotno, čez 10 ali 20 let bodo najbrž »originali« samo še digitalni.« Vendar pa kljub velikim prednostim digitalizacija ne more in ne bo izpodrinila arhivistike in dokumentaristike, ki bosta še vedno morali opraviti svoje delo. Vse plakate, fotografije, gledališke liste in drug material je treba še vedno ustrezno strokovno hraniti pri viru in kasneje v Slovenskem gledališkem Muzeju. »Digitalizacija je le eden od korakov e-razstave,« pojasnjuje Strelec, »zakaj istočasno se ne čisto hote pojavijo tudi določene prednosti za sam »analogni« izvirnik. Vse analogne materiale sproti pregledamo in jih uredimo. In ker se kasnejši potencialni uporabniki originala v veliki večini in največkrat zadovoljijo z ogledom digitalizata, ki ima sočasno več izvedenk in je opremljen z vsemi relevantnimi metapodatki, se s tem obremenitev originala zmanjša in manjša je nevarnost, da se poškoduje.« Sam digitalizat pa je mogoče vključiti v različne zbirke, digitalizati na temo uprizoritev dram Rudija Šeliga so na primer vključeni v evropsko knjižnico Europeano. 

Tematske spletne razstave niso katalogi slik in dokumentov

Spletne razstave vključujejo značilnosti drugih spletnih strani, vendar drugače uokvirjajo informacije. Tako kot v muzeju tudi tukaj obstaja okvir, kontekst, v katerega kustos postavi razstavo oziroma si zastavi kontekst, ki bo osrednja spletna izkušnja obiskovalcev. Brez tega predstavitev ni nič več kot le katalog slik in dokumentov. Z drugimi besedami: to je arhiv in ne razstava. Dobra spletna razstava ne le spodbuja interpretiranje in refleksijo, temveč tudi ponuja kakovostne informacije, izoblikovane na podlagi poglobljenega znanja, in strukturirano izobražuje z uporabo različnih orodij, ki podpirajo več učnih stilov. Obiskovalci jo lahko nadalje uporabijo v poljudne, strokovne, izobraževalne, morda tudi ustvarjalne, sentimentalne namene. Prav s svojo široko in enakopravno dostopnostjo spletne razstave pripomorejo k poznavanju in zavesti o določeni tematiki. V primeru portala SiGledal in njegovih spletnih razstav imamo tako vsi dostop do slovenske gledališke dediščine ter jo lahko povezujemo z drugimi ustvarjalnimi dosežki sedanjosti in prihodnosti. Spletne razstave na portalu bodo praviloma tematske. Prvo, ki je predstavila kostumografko Alenki Bartl, je kustosinja Tea Rogelj iz Narodne galerije prenesla na splet in razstava danes še vedno živi. Nova e-razstava prinaša še nekaj novosti, predstavljeno bo več originalnega gradiva in dokumentiranega materiala – od gledaliških listov, fotografij nastajanja predstave, zakulisja ali uprizoritve pa vse do kritik in povabil na gostovanja v obliki elektronske knjige, skupaj s povezavami na druge spletne strani in digitalno shranjene podatke. Tovrstne razstave so dokaz, kako preprosto in hitro je mogoče spraviti ves ta material na splet, kjer s splošno dostopnostjo v obliki homogene, celovite slike nekega fenomena znova zaživi. To je primeren način za arhiviranje vsega materiala ob obeleževanju obletnic, pomembnih prelomnic pa tudi izjemnih dogodkov, prireditev in druge materialne ali nematerialne dediščine v slovenski gledališki zgodovini in širšem slovenskem kulturnem prostoru. Portal SiGledal se povezuje tudi s Slovenskim gledališkim muzejem in drugimi ustanovami ter tako skrbi za varovanje in hranjenje kulturne dediščine na področju uprizoritvenih umetnosti, kar je pomembno za slovensko kulturno nasploh. Saj, kot rad z besedami Thomasa Mora poudari Strelec, »tradicija ni ohranjanje pepela, temveč predajanje plamena«.




Povezava: Rojevanje ptujskega gledališča. Vnovič.

Samo M. Strelec, PGK

Nuša Komplet, SiGledal, 13. 11. 2013
Virtualna razstava: Festival Borštnikovo srečanje 2012
Jasmina Založnik, SiGledal, 25. 10. 2012
Skice, ki lebdijo med realnim in virtualnim prostorom
Jasmina Založnik, SiGledal, 25. 10. 2012
Vizualno gradivo nagovarja drugače
Kaja Cencelj, SiGledal, 5. 12. 2010
Novi Dialogi angažirano o gledališču
Kaja Cencelj, SiGledal, 13. 12. 2010
SNG Maribor – veliki nagrajenec festivala Zlati lev
Kaja Cencelj, SiGledal, 20. 12. 2010
Deset let kalejdoskopa Ivane Djilas