Zala Dobovšek, 17. 4. 2007

Režijske (fr)akcije Matjaža Pograjca: Današnje drezanje v »danes«

Režijski opus Matjaža Pograjca razpolaga z raznovrstnimi scenskimi žanri in pristopi: od ustaljeno-dramskih, lutkovnih pa do plesno-gibalnih, multimedijskih in tudi predmetnega gledališča. V zadnjih letih je viden njegov izjemno močan nagib in zanimanje za aktualne teme - dogajajoče povsem vzporedno s časom, ki ga živimo. Umetniško-politična angažiranost in soočanje z nerešenimi/spregledanimi problematikami »vsakdana« so ključni tematski elementi in smernice, ki zapolnjujejo njegovo poetiko.

Nedavne odrske postavitve (2004 - 2006) Matjaža Pograjca povezuje silovita tendenca politično-sociološke kritičnosti. Obravnavane teme in temeljni uprizoritveni agens jemljejo vsebinske materiale iz vsem nam skupnega in javno-utripajočega življenja. Ker so uprizoritve pravzaprav simultani odsevi in »živi« komentarji na dogajanje »tam zunaj«, seveda nagovarjajo in aplicirajo na slehernega gledalca. Izpostavljenim problemom pa Pograjc zvesto in vztrajno dodaja dobro mero manipulacije; tako s strani javnih medijev in politike - kot tudi »medijev in politike v umetnosti«.

Če izpostavimo in pod skupni drobnogled postavimo nekaj zadnjih predstav, se izrišejo ostre linije, ki dominantno zavzemajo politično in socialno sceno. Skupni ustroj vseh v nadaljevanju obravnavanih uprizoritev v ospredje umešča posameznika, fatalno ujetega v začaran krog družbene manipulacije. Pograjčeve postavitve podobo družbenega okolja odražajo kot prostor izumetničenih trenj, prenarejenosti in sprenevedanja. Predstave drezajo v kolektivno strahopetnost, brezbrižnost, nevednost in zaslepljenost. Everybody for Berlusconi, Show your face!, Fragile! in Kitov trebuh vsaka zase in obenem vzajemno »kričijo« po ne samo zaznavanju, ampak tudi pre-poznavanju pogubnih družbenih segmentov in vsesplošnega manipuliranja, ki se skriva za zaveso vsakdana.

 

Politika. Mediji. Manipulacija.

Uprizoritve se v odnosu družba : posameznik/množica v grobem delijo na dva konceptualna pola. Zadnji dve institucionalni predstavi Fragile! in Kitov trebuh (Slovensko mladinsko gledališče) sta za svojo vsebino vzeli ožjo, ponekod individualno in vsakem primeru zelo specifično socialno problematiko (tragično usodo beguncev, žrtev spolnih zlorab, trgovino z ljudmi in človeškimi organi …); medtem ko sta projekta Betontanca (Everybody for Berlusconi in Show your face!) zaobjela širšo in dosti bolj javno uprizoritveno snov (politične spletke, prazne ideologije, terorizem, krizo identitete). Če prvi dve sporočata: »to se dogaja, a je zamolčano in prikrito«; potem drugi dve sugerirata: »to se dogaja, le uvideti je potrebno«.

 

Politična manipulacija

Everybody for Berlusconi (2004), ki je nastala v koprodukciji Betontanca in Jonghollandie iz Nizozemske, je pod obravnavo vzela konkretno in prepoznavno politično osebo – italijanskega razvpitega politika Silvia Berlusconija. Predstava je skozi princip »političnega kongresa«, v katerega je bilo soudeležno tudi samo občinstvo, razgalila, prevrednotila in kritično okrcala status njegove politične drže. Gledalca je postavila v vlogo bližnjega opazovalca, ponekod celo »sokrivca« za kasnejšo nastalo situacijo. Vsekakor se je občinstvo z vstopom v dvorano preobrazilo v integralni delec predstave. Z vabljivimi spektakularnimi prijemi, ki pri človeku prebudijo vznesenost in omehčajo razsodnost, so ustvarjalci cinično privabljali gledalce v objem Berlusconijeve ideoligije. Čeprav morda pasivno občinstvo, je na koncu vendarle postalo prevarana žrtev političnih promocij, pa četudi samo fikcijsko-gledaliških.

Everybody for Berlusconi je na interaktiven, latentno porogljiv, a prepričljiv način opozarjal na vseobsegajočo politično manipulacijo. Berlusconi, umeščen v gledališki prostor, se je posredno odrazil kot še kako umesten (gledališki) subjekt z izjemno sorodnimi sistematičnimi postopki samorealizacije in promocije občinstvu, kot jih ubira proces nastajanja gledališke predstave. Natančna zrežiranost, docela dodelani karakterji, premišljene izjave, naučene geste in navsezadnje ključni končni cilj: prepričati in »prevarati« ljudstvo/občinstvo, da je vse »res«. Uprizoritev je razblinila italijansko politično kampanjo, ki pa je, gledano širše, namigovala na vsesplošno (svetovno) metodo politične manipulacije.

Stik politike in teatra je tako pridobil še dodatne razsežnosti, neopredeljivost in zapletenost, njuna inverzija pa je dokončno postala neustavljiva v skupnem obračanju. Kaj od njiju je v tem primeru prevladalo, kaj je vodilo, kaj komu sledilo? Strategije obeh so se izkazale kot strašljivo analogne. Pa rezultati?

 

Medijska manipulacija

Dve leti kasneje (2006) Pograjc v projektu Show your face! (Betontanc & Umka.LV)  podreza v kočljivo področje terorizma in krize identitete. Čeprav morda nismo prioritetne žrtve surovega terorizma, smo žrtve medijskega »terorja o terorizmu«. V uprizoritvi, ki se nagiba h »gledališču predmetov«, je Pograjc zapopadel več performativnih metod; od natančno koreografiranega giba, lutkovne tehnike do jezikovno mednarodnega komuniciranja – vse skupaj obrobljeno s sočasnim izvajanjem žive glasbe.

Glavni junak - pajac (lutka) brez obraza in kompaktne identitete, ki je oživel s pomočjo sedmih animatorjev, je nepričakovano vzbudil sočutje in občudovanje zaradi svoje očarljive in prikupne podobe, simpatične telesne gestikulacije in virtuoznega giba. Nasedlo se je (že spet!) formi in ne vsebini. Lutka je v svoji anti-identiteti  in nekonretnosti poosebljeno prezentirala množico oziroma jedro sodobnega človeka, po katerem udrihajo teroristični udarci, globalizacijske klofute in kontinuirano paranoično razpoloženje. Skozi minute je predstava vse bolj vzpostavljala atmosfero histerije, destruktivne naglice vsakdana, vse skupaj pa je bilo prikovano na mučno ukazovanje »vrhovnega neznanca«. Glasba skupine Silence je razdraženost gledalca samo še stopnjevala, vzporedno z naraščajočo otožnostjo in nemočjo malega pajaca, nebogljenega ujetnika ukazov množice. Njegova prozorna identiteta je dosegla svoj namen. Vprašanje je le, ali zaradi svoje univerzalnosti (in s tem variabilnosti) ali zaradi konkretnosti (kot znak kolektivnega značaja)?  

 

Politika (vizualnih) medijev

Fragile! (2005) in Kitov trebuh (2006) lahko povzamemo vzajemno, saj sta odrsko strukturirani skozi podoben gledališki jezik, ki poseže po postopkih simultanega snemanja in igre. Ali bolje rečeno – obe sta posvojeni s stališča filmske montaže in operirata v prepletu vizualnih medijev. Film versus Gledališče. Maketa versus Oder. Kljub temu, da se oder dobesedno spremeni v tehnično mašinerijo, da se igralci neprestano pojavljajo tudi v civilni vlogi in da je dostikrat pojav filmske projekcije na odru predvsem efekt potujevanja, je dramaturgija sosledja multimedije in dramskosti v gledališko situacijo vpeljana učinkovito. Premeščanje gledalčevega fokusa je dodelano do te mere, da slej ko prej vzbudi (ponovno skorajda nepričakovano) empatijo. Projekcija ni več izumetničen medij, pač pa nujen element, ki pripomore k še bolj intenzivnemu gledalčevemu doživljanju. Na eni strani prazna maketa nekega prostora, na drugi igralec v »praznem prostoru«. Konceptualno nepogrešljivi povezovalni člen, ki poseže mednju in omogoči celotno zgodbo (tako rekoč dogajanje izpopolni in izpili), postane kamera - sodobni dvorezni »čarobni« pripomoček.

Pograjc prstom kaže na oblastno manipulacijo medijev, ki usmerjajo naša stališča in režirajo smer pogleda. Manipulativne postopke nastavi tako, da dosežejo ravno obratni učinek, kot bi morda pričakovali in predvidevali.  Ne samo da kamere, projekcije, zasloni in mikrofoni izgubijo pridih hladnosti, objektivnosti in oddaljenosti, modificirajo se celo v  inštrumente, ki gledalcu omogočajo vstop v ponotranjenost odrskega dogajanja. Pojavi se vtis kontradiktornosti, ki pa jo posledično pojasni nastanek neke nove in specifične »vmesne« metode opazovanja. Vizualizacija zadaj na platnu namreč ustvari novo »vrinjeno« scensko zvrst, ki se nahaja med fikcijo filma in iluzijo gledališča in za katero (kot kaže) je dandanašnji gledalec še kako zelo dovzeten.

Režijsko tako Fragile! kot Kitov trebuh pod enotni okvir združujeta medijsko-vizualno in HKRATI družbeno manipuliranje. Skupni tematski motivi pa so prikrite in prezrte socialne problematike, ki obravnavajo brezizhodnost pribežnikov, žrtve spolnih zlorab, mafijo in prostitucijo. Vsebine so trpke, prikazovanje ponekod izjemno radikalno in izidi zastrašujoči. Mediji seveda pred tovrstne človekove stiske polagajo neprebojno, a obenem fleksibilno varovalno plast, s katero zmorejo efektivno manipulirati, zato v avtonomnost bistva skorajda nimamo možnosti vpogleda, kaj šele preverjanja.

Neumestni bi bili pomisleki, da so sem in tja režijski postopki »opozarjanja« na kritično stanje družbe (v najširšem pomenu) preveč očitni, direktni in enoznačni. So teme, ki terjajo radikalnost in brezkompromisnost. In Pograjčeve vsebine vsekakor sodijo v ta sklop. Da nas zbudijo, zbodejo, streznijo. Da nam predstava za predstavo odmikajo dlani, ki so namenoma ali nevede prikovane čez oči. Da rahljajo otopelost in ostrijo pogled, dešifrirajo navidezno realnost in silijo, da zavzamemo osebno stališče do dogodkov, ki se dogajajo TU, ZDAJ, NAM. In navsezadnje, da pripomorejo k temu, da poskusimo spregledati (ne)resnico »politično-zmanipuliranega medijskega sveta«.

Matjaž Pograjc

Zala Dobovšek, 11. 12. 2008
Aktualni fragmenti sodobnega plesa v Pragi
Sprašuje: Zala Dobovšek, 9. 9. 2007
Intervju čez lužo: JURE GANTAR
Zala Dobovšek, 21. 10. 2007
»Najhujša cenzura je avtocenzura.«
Zala Dobovšek, 5. 2. 2008
Ob prvi obletnici portala SiGledal
Zala Dobovšek, 14. 12. 2007
Komu laska zlatolaska 2007?
Zala Dobovšek, 24. 1. 2009
Na pragu Prage
Zala Dobovšek, 19. 11. 2008
Odrski PROCES novodobnega Josefa K.
Zala Dobovšek, 26. 9. 2008
BABY DRAMA?
Zala Dobovšek, 4. 4. 2009
Med smešnim in resničnim
Sprašuje: Zala Dobovšek, 23. 3. 2008
Intervju na gugalnici: NEJC GAZVODA
Sprašuje: Zala Dobovšek, 14. 4. 2008
KOREO-KLEPET: Matjaž Farič
Sprašuje: Zala Dobovšek, 11. 3. 2007
37. Teden slovenske drame - Pogovor z Blažem Lukanom
Zala Dobovšek, 26. 2. 2010
Hipno in večno gledališko leto
Zala Dobovšek, 8. 4. 2012
Meta in Janez. Danes.
Zala Dobovšek, 27. 2. 2012
»Dramaturgija je umetnost izginjanja«