Zala Dobovšek, 26. 9. 2008

BABY DRAMA?

»Baby drama« - med novim gledališkim žanrom in politično izjavo

V letošnji tekmovalni program 42. mednarodnega festivala BITEF v Beogradu se je v uvrstila nadvse nenavadna predstava Baby drama. Gre za interaktivno predstavo, ki se v posveča malčkom ter njihovi sveži percepciji sveta. Skupaj s svojimi starši vstopijo v čisto pravi gledališki svet, ki je narejen premišljeno, tenkočutno in z vso pozornostjo do nekajmesečnih opazovalcev.

Baby drama je nastala v produkciji Švedskega neodvisnega gledališča za otroke in mladino Unga Klara in je bila prvič uprizorjena leta 2006. Od same premiere se predstava jasno deklarira kot »dramska zgodba« o nastajanju življenja in je namenjena otrokom, starim med 6 in 12 meseci ter njihovim staršem. Baby drama je po vsem svetu zajela val zanimanja, saj jo mnogi opredeljujejo kot nov gledališki žanr, ki se nahaja v polju raziskovanja in politične izjave. Ustvarjalci so si zadali cilj, da otrokom zaželijo nenavadno in zanimivo dobrodošlico v svet ter jim ponudijo možnost, da prisostvujejo v kvalitetnem in temeljitem gledališču in niso le predmet splošne zabave.

Režiserka predstave Suzanne Osten, tudi umetniška voditeljica Unga Klara, ves čas poudarja, da otrokom v gledališču posvečamo vse premalo pozornosti, da jih ne obravnavamo dovolj resno in prepogosto podcenjujemo. Dodatno plast problema pa predstavlja tudi konstantno psihologiziranje katastrof v življenju, ki jih vse bolj spuščamo na nivo trivialnosti. K otrokom Ostenova v svojih predstavah pristopa pozorno, poglobljeno in se v velikem loku izogiba raznim »nekakovostnim in neposredno pedagoškim otroškim predstavam«. Trdno je namreč prepričana, da je potrebno k mladim gledalcem pristopiti z vso resnostjo; smoter kvalitetne umetnosti je namreč, da obrača način razmišljanja – in prav to otroci potrebujejo. Pri omenjenemu projektu je veliko vlogo odigralo tudi predhodno sodelovanje s pediatri in psihoanalitiki, kar je le še potrdilo dejstvo, da je kooeprativnost gledališča z razno raznimi doktrinami in znanstveniki nadvse primerno in produktivno.

Predstavo Baby drama je na Bitefu spremljala tudi njihova producentka Anna A. Lassfolk, ki je obrazložila nekaj dejstev o projektu in njegovi vsebinski formi.

Število obiskovalcev predstave je vsakič zelo strogo določeno. Poleg staršev z otroki lahko dogajanje spremlja le peščica gledalcev. Zakaj tako?

Ja, pravila glede števila gledalcev so res stroga. Gre predvsem za stik z otroki, predstava je  prvi vrsti namenjena njim in ne odraslim (razen staršem). To poskušamo spoštovati, ker v trenutku, ko zadeva postane zanimiva tudi odraslim, začnejo otroke postavljati na stranski tir – v zameno za svoj lastni užitek spremljanja. Kot že rečeno, gre za predstavo, ki je namenjena otrokom, starim med 6 in 12 mesecev. Posedimo jih v prvo vrsto in s tem oblikujemo izjemno intimen prostor. Tudi otrok ni več kot štirinajst, saj ne želimo, da bi bil kdo depriviligiran. Zelo, zelo pomembno je, da se ustvari ravnovesje med nastopajočimi, malčki in odraslimi. Ravno zato na eni predstavi ni nikoli prisotnih več kot štirideset odraslih.

Kako je potekal proces ustvarjanja in od kod impulz za tovrsten gledališki izziv?

Izhajali smo iz teze, da je gledališče v svoji osnovi in fundamentalnemu sporočilu namenjen VSEM človeškim bitjem; da gledališka umetnost prav vsakemu lahko nudi svojstveno relacijo z realnostjo. Obenem pa smo se ozirali na postavko, da spoštovanje gledališča in ustvarjalcev ni nekaj, kar se naučiš, temveč nekaj, kar naj bi bilo že na samem začetku položeno v nas. Ne gre za učenje različnih prepoznavanj, temveč za kasnejše odzive, ki se bodo zgodili povsem spontano in bodo reagirali organsko (telo in um).

Kakšne so reakcije staršev, ki pripeljejo svoje malčke na predstavo? So navdušeni, skeptični?

Zelo različne reakcije se dogajajo, ki pa so močno odvisne tudi od tega, kakšno občinstvo - kot celota - je prisotno. Pogost problem oziroma nekakšen preplah se zgodi, ko starši ugotovijo, da si je njihov otrok našel še neko drugo osebo opazovanja, zanimanja in občudovanja. Pa čeprav samo za nekaj trenutkov. Gre za povsem naraven in logičen pretres, ki se sproži zaradi »odtujitve« njihovega otroka, ki naenkrat svojo pozornost preusmeri na nekoga drugega in ne nanje. Tistim z mlajšimi otroki (šest ali sedem mesecev) se to včasih zgodi prvikrat, reakcije pa so, pričakovano, toliko bolj  opazne pri mamah.

Ste razmišljali o tem, da pri teh otrocih čez nekaj let poskušali poiskati in raziskati morebitne spomine na to njihovo zgodnjo gledališko izkušnjo?

Že od samega začetka vaj smo sodelovali s tako imenovano referenčno skupino – starši in otroci, ki so pomagali pri praktičnih vprašanjih glede reagiranja in spominjanja. Z njimi smo še vedno v tesnih stikih, saj dobivamo z njihove strani dragocene informacije, ki nam pomagajo pri nadaljnjem uprizoritvenem procesu in vsebinski nadgradnji. Določeni otroci (zdaj stari približno tri leta) na primer še vedno radi poslušajo neko melodijo/pesem, ki jim je bila takrat predvajana. Vendar to so povsem osebni komentarji in ne rezultati kakšnih znanstvenih raziskav.

Ker so otroci nepredvidljivi … Kakšne rešitve imate, kadar začnejo neustavljivo jokati?

Povsem logično in pričakovano je, da bodo ponekod jokali. Predvsem najmlajši, ker so toliko bolj občutljivi na zaspanost, lakoto, utrujenost. Tu v Beogradu smo želeli imeti predstavo ob 10.30, ampak organizatorji so menili, da bi bilo bolje ob 11.00. Nastane majhen problem, ker je čas okoli poldneva izjemno kritičen – večina otrok takrat je in nato spi. To je eden od bistvenih praktičnih detajlov, čeprav se morda sprva sliši zanemarljiv in nepomemben. Če stvar postane kritična, mati otroka vzame v naročje in se z njim sprehodi. Nikdar ni nobenega pritiska na nikogar.

Kako sta gledališka stroka in širša javnost sprejeli predstavo?

Zavedamo se, da smo na nekem nivoju zelo kontroverzni. Otrok v gledališču je kontroverzen, ker nas gane, ker postanemo zaščitniški. Nekateri so bili sumničavi in skeptični glede smisla takšnega projekta; predvsem v smeri, da delamo to zase in ne za otroke. To so vprašanja, na katera je težko enoznačno odgovoriti. A na koncu so edino starši tisti, ki lahko merodajno podajajo mnenja in vrednotijo izkušnje. Vedno se postavlja vprašanje, ali je vse to sploh potrebno? Ampak potem se lahko tudi začnemo spraševati, ali šestleten otrok »potrebuje« gledališče. Oziroma – ali ga sploh kdorkoli? Mi verjamemo v svoje delo in vemo, kaj želimo sporočiti, zato z vsem tem »skepticizmom« nimamo prevelikih težav.

So predstave glede na domet pazljivosti in pozornosti še bolj naporne kot sicer? Je zasedba igralcev fiksna?

Na neki profesionalni ravni predstavo dojemamo kot vsako drugo, zato je tudi princip zasedbe običajen, torej fiksen. Prava tako se ne prakticira kakršno koli dotikanje otrok, animirati jih je potrebno povsem »vizualno«. Gledano celostno, gre za skrajno intenzivno predstavo: otroci, kot vemo, reagirajo spontano, iskreno in neposredno. Zelo kmalu opazijo, ali kot igralec nisi dovolj skoncetriran oziroma nisi povsem pri stvari, zato se morajo akterji ves čas optimalno truditi ter obdržati fokus otrokovega pogleda in zanimanja.

Da jim to dobro uspeva, pa lahko vidite pri gledalcih, ki so presunjeni nad dejstvom, da eno in polurno dogajanje malčke nenehoma drži v zanimanju, sledenju dogajanja in opazovanja vsega, kar jim je prikazano.

 

POVEZAVE:

Festival BITEF

Zala Dobovšek, 19. 11. 2008
Odrski PROCES novodobnega Josefa K.
Zala Dobovšek, 24. 1. 2009
Na pragu Prage
Zala Dobovšek, 11. 12. 2008
Aktualni fragmenti sodobnega plesa v Pragi
Sprašuje: Zala Dobovšek, 9. 9. 2007
Intervju čez lužo: JURE GANTAR
Zala Dobovšek, 5. 2. 2008
Ob prvi obletnici portala SiGledal
Zala Dobovšek, 21. 10. 2007
»Najhujša cenzura je avtocenzura.«
Sprašuje: Zala Dobovšek, 14. 4. 2008
KOREO-KLEPET: Matjaž Farič
Sprašuje: Zala Dobovšek, 23. 3. 2008
Intervju na gugalnici: NEJC GAZVODA
Sprašuje: Zala Dobovšek, 11. 3. 2007
37. Teden slovenske drame - Pogovor z Blažem Lukanom
Zala Dobovšek, 14. 12. 2007
Komu laska zlatolaska 2007?
Zala Dobovšek, 26. 2. 2010
Hipno in večno gledališko leto
Zala Dobovšek, SiGledal, 15. 10. 2011
Evropejci, ki drezajo v Evropo
Zala Dobovšek, 7. 4. 2012
Pritajena političnost