Zala Dobovšek, 26. 2. 2010

Hipno in večno gledališko leto

"S to razliko, da enega zamudimo, ker ga ni več; drugega pa za to, ker je (že spet) razprodan."

HIPNO IN VEČNO GLEDALIŠKO LETO

 
 

Slovensko gledališko leto ponuja kar nekaj različnih perspektiv, s katerih se lahko ozremo na njegov vsebinski razpon in ponudbo dogodkov znotraj različnih uprizoritvenih zvrsti. Če kompleksnost celotne produkcije priročno razpolovimo na institucionalni in izven-institucionalni pol, je njuno paralelno delovanje brez dvoma lažje vrednostno zaobjeti. Še več; s tem, ko ju poudarjeno ločimo, medsebojno distanciramo in povlečemo vsakega v svoj kot ter po možnosti ostanemo (enakopravno) vpeti med oba, se še bolj očitno razprejo - ne toliko vsebinske in konceptualne raznolikosti, ki jima implicitno pripadajo - pač pa splošni sezonski pretok oz. produkcijska kontinuiteta. Ta je seveda na eni strani trdno in predvidljivo zasidrana v koncept klasičnega repertoarja, na drugi kapljajoče razporejena skozi skrajno sporadične termine. 

Drzno in hipno?

 

Izzivalni trik, ki čaka osrednje gledališke institucije je torej presenetiti z vsebino znotraj ustaljene programske forme, medtem ko produkcije številnih kulturno-umetniških zavodov poskušajo podajati impresivne vtise preko radikalnih ali vsaj skrajno inovativnih konceptov, prostorskim eksperimentiranjem, »največja umetnost« pa se izkaže v uspešnem postprodukcijskem zagonu, ki bi poskrbel za čim več repriz. Na tem mestu se lahko vprašamo, ali niso nekatere trenutne oz. ponovne tendence po približevanju k formi hepeninga (torej projekta, ki ne stremi k daljšemu roku trajanja) vsajene v zavest ustvarjalcev že rahlo podzavestno. S takšnim konceptom se namreč  lahko prikladno nevtralizira obojestranska pričakovanja, ki se ustvarijo na relacijah izvajalec – občinstvo. A vendar ima dolgoročno gledano ta ekskluzivnost, ne glede nato, kako upravičena, legitimna in privlačna sicer zmore biti, svoje pomanjkljivosti, saj se s takšnim načinom gledališka komuna zapleta sama vase, v predvidene odzive (ki – kakršni koli že so – so pričakovani), nagovarja se že navajeno in poznano občinstvo, medtem ko se pogosto zgodi, da marsikakšno zunanje in objektivno (!) oko ostane izvzeto. Pa ne gre samo za vse bolj uokvirjen in interni milje (da o izrazni nezadoščenosti izvajalcev niti ne začnemo), gre predvsem za problem, da se s takšnim potekom zaobide t. i. vzgajanje širšega občinstva. Kratkotrajni projekti pravzaprav nimajo časa zoreti in skozi takšne ali drugačne informativne kanale prispeti do tiste drugačnega, novega in nepričakovanega občinstva. Kar je škoda, saj bi le-to dostikrat lahko podalo tisti nepristranski refleksivni odbitek, ki bi kakšen »manj konvencionalen« dogodek razbremenil kanoniziranega teoretiziranja ter postavil pred milost in nemilost objektivnega receptorja. Za koga se torej danes ustvarjajo projekti neinstitucionalnih zavodov? Za kolege, poklicne kolege in največ kolege kolegov?

 
 

Drzno in večno?

 

Znotraj institucij se že dalj časa, v tej sezoni pa smo najbrž priča pravi eksploziji, vrsti prakticiranje uprizoritev s tisoč in eno variacijo inkorporiranja glasbe v gledališče. V primerjavi z repertoarji pet let nazaj bi lahko situacijo brez dvoma označili kot svojevrsten »muzikaličen fenomen«. Kakšne so njegove pozitivne in kakovostne plati, je stvar razprave in okusa. Pred leti je bila umestitev forme mjuzikla v poklicno gledališče drzen izziv – tako za gledališčnike kot za občinstvo, v nekaj letih pa se je tovrstna tendenca razvila do te mere, da je že nujno potrebno regeneriranje - eksperimentiranje s predvidljivo formo, ponekod tudi konkretna dekonstrukcija le-te. Umetniške direktive, ki niso prekinile z umestitvijo mjuziklov v svoje programe ali  jih prepustile zgolj »starim mačkom« te zvrsti, so tako na koncu uspele vzbuditi nesluteno kreativno lakomnost številnih gledaliških režiserjev - in za nekatere, priznajmo, si niti v sanjah nismo domišljali, da se bodo nekoč lotili tovrstnih izzivov. Aktualno institucionalizirano uprizoritveno mikropolje, kjer se spleta igra, glasba in gib, je postalo pravo bojišče v preseganju inovativnosti; in vendar se ne glede na avtorski (ne)uspeh, paradoksalno, nekatere ponovitve vlečejo v nedogled. Z vidika strokovne kritike pa so med drugim zagotovo poskrbele za novo plast teoretske percepcije, ki tovrstnih izvedb ne dojema le kot še eno samostojno repertoarno enoto, temveč kot novonastali in skrajno geografski razpršeni žanr, ki ga je potrebno upoštevati z vso resnostjo, saj – več kot očitno - v kontekstu privabljanja občinstva v sociološkem kontekstu dosega nedojemljive razsežnosti.

 

Le na dveh primerih ekstremno spreobrnjena umetniško-produkcijska logika na neki način sporoča o, če ne drugega, pestrem scenskem dogajanju na domačih tleh, ki sega v vse mogoče pore gledalčevega okusa in opredeljevanja. Eden v svojem hipnem minevanju zbuja skomine po preteklih časih, čaru minimalnega in ustvarjalni svobodi; drugi ponižno, a obenem vehementno živi za ta trenutek, uživa v izobilju in več ali manj inercijski kritičnosti. S to razliko, da enega zamudimo, ker ga ni več; drugega pa za to, ker je (že spet) razprodan.

 

Zala Dobovšek

Zala Dobovšek, 5. 2. 2008
Ob prvi obletnici portala SiGledal
Sprašuje: Zala Dobovšek, 9. 9. 2007
Intervju čez lužo: JURE GANTAR
Zala Dobovšek, 21. 10. 2007
»Najhujša cenzura je avtocenzura.«
Zala Dobovšek, 11. 12. 2008
Aktualni fragmenti sodobnega plesa v Pragi
Zala Dobovšek, 14. 12. 2007
Komu laska zlatolaska 2007?
Zala Dobovšek, 24. 1. 2009
Na pragu Prage
Zala Dobovšek, 19. 11. 2008
Odrski PROCES novodobnega Josefa K.
Zala Dobovšek, 26. 9. 2008
BABY DRAMA?
Sprašuje: Zala Dobovšek, 11. 3. 2007
37. Teden slovenske drame - Pogovor z Blažem Lukanom
Sprašuje: Zala Dobovšek, 23. 3. 2008
Intervju na gugalnici: NEJC GAZVODA
Zala Dobovšek, 4. 4. 2009
Med smešnim in resničnim
Sprašuje: Zala Dobovšek, 14. 4. 2008
KOREO-KLEPET: Matjaž Farič
Zala Dobovšek, 7. 4. 2012
Pritajena političnost
Zala Dobovšek, 26. 9. 2008
BABY DRAMA?
Zala Dobovšek, SiGledal, 19. 10. 2011
Stik intimne sedanjosti in politične zgodovine