Veronika Brvar, 24. 1. 2019

Prodana nevesta – operna glasnica glasbenega naroda

SNG Opera in balet Ljubljana, Bedřich Smetana PRODANA NEVESTA, režija Jiří Nekvasil, premiera 24. januar 2019
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu

Prodana nevesta Bedřicha Smetane (1824‒1884) na vseh svetovnih opernih odrih danes uživa izjemno priljubljenost občinstva in posebno naklonjenost pevskih solistov. Komična opera, ki so jo vzporejali z Mozartovo briljantno Figarovo svatbo, je okrepila samozavest češkega naroda, hrepenečega po uveljavitvi lastne samobitnosti in iskanju svoje poti po odpravi Bachovega absolutizma. V Avstro-Ogrski monarhiji se je ob mogočni glasbeni velesili Avstriji namreč prav Češka kot ena prvih dežel monarhije vrisala na operni zemljevid sveta. To se ni zgodilo po naključju, ampak po dobro premišljenem načrtu in jasno razdelanem konceptu, temelječem na zavidanja vredni pevski in instrumentalni tradiciji. Razvejana glasbena kultura je Čehom že v preteklosti prinesla sloves glasbenega naroda, kar so v prejšnjih stoletjih poudarjali skladatelji, kot sta bila že Johann Sebastian Bach in Wolfgang Amadeus Mozart. Češka dežela je prav z opero postala svetel zgled vsem slovanskim, pa tudi drugim narodom z manjšo glasbeno tradicijo predvsem na vzhodu in severu Evrope. Navdušenje nad kulturno dediščino glasbeno manj uveljavljenih narodov, še posebej slovanskih, in njihovim zgodovinsko pomembnim izročilom je delil tudi Smetana. Zavzemal se je za uravnotežen pogled na glasbeni svet. V svoj dnevnik je zapisal:  »Program, ki bi ga spodbujal, naj vključuje dela junakov vsakega naroda. Še posebej bodimo pozorni na dela slovanskih skladateljev. Ali so dela ruskih, poljskih ali  južnoslovanskih skladateljev v Pragi sploh kdaj slišali? Težko verjamem. Na domačih sporedih resnično redko srečamo dela naših umetnikov. Kot Čeh želim organizirati češke koncerte. Prav gotovo je nam Čehom dovoljeno, da imamo svoje lastne koncerte. Ali pa morda češko občinstvo tega ni pripravljeno sprejeti? Mislim, da že naš ugled glasbenega naroda prav gotovo zadostuje in to upraviči.«

Smetana ‒ oče češke opere in češki nacionalni simbol
Odnos Bedřicha Smetane do uporabe češkega izročila, čeških nacionalnih pesmi in plesov je bil napreden, zato je imel pri sodobnikih težave z razumevanjem in sprejemom del. Prav vključitev češke folklore v nacionalno opero je bila namreč eden glavnih očitkov Smetanovih nasprotnikov. Ti so pozneje poskrbeli celo za pravi razkol med privrženci Smetane in oboževalci Antonína Dvořáka. Na opernem odru so si želeli predvsem nadaljevanje tradicije v slogu preproste obdelave folklornih elementov, harmonizacije napevov in prenosa plesov v simfonično obliko. Ob tem seveda ni zanemarljiv podatek, da se Smetana nikoli ni popolnoma naučil slovnično pravilno uporabljati češki jezik, saj je bil prvi jezik, v katerem je pisal in se izražal, nemščina, prva dela v nacionalnem duhu pa so temeljila na švedskih pripovedih. Na Švedskem je v letih službovanja v Göteborgu (1856‒1861) raziskoval švedsko kulturo, švedska javnost ga je zaradi zavzetosti za njihove nacionalne dobrine cenila in mu dajala priznanje. V nacionalnem vrenju pa se je pri svojih štiridesetih letih zavedal vrzeli v nepoznavanju lastnega jezika, kar preberemo v njegovem dnevniku: »V novem naraščajočem samozavedanju našega naroda se moram tudi sam potruditi in se izpopolniti v znanju našega prelepega jezika, da se bom lahkotneje in bolje izražal.«
Smetana je kot genialni glasbenik v jeziku svoje rodne dežele prepoznal njen najgloblji glasbeni izraz. Izhajal je iz duha češke glasbe, iz muzikalne narave jezika, uglašenega na svojstven ritem in izraz. Šele stoletje pozneje je izvirno češko izročilo na podlagi glasbenih elementov, še posebej ritma, utemeljeval skladatelj Bohuslav Martinů (1890‒1959): »Nacionalna glasba Čehov je ritem ‒ močan in okreten. Moja glasba je ritmična, ker sem Čeh.« Prav ritem je glavna sila opere Prodana nevesta, v kateri oče češke opere prostodušno vabi na ples s polko in furiantom in kjer svobodno uporablja menjave tempa in metruma. Na ljudske tone je uglašen tudi melodični tok, ki ga Smetana ni prevzemal od znanih in priljubljenih ljudskih napevov, ljudskost pa je podčrtal v lahkotni obliki strofičnih solističnih spevov in bogatih zborovskih pesmi. Citatom iz češkega izročila se je zavestno izognil, zaslutimo pa jih v posameznih detajlih, kot je na primer imitacija dud v uverturi. Že ob pripravah na svojo prvo opero Brandenburžani na Češkem (1862‒1863) je poudaril, da bi citiranje ljudskih pesmi vodilo do pasticcia melodij in ne bi pripomoglo k enotnosti opere. Češki duh je prišel do izraza v prikupni ljudski tematiki in dobro izrisanih značajih, k čemur je pripomogel libreto češkega pisatelja in novinarja, sicer vodje čeških radikalcev, Karla Sabine (1813‒1877), pri katerem je že drugič naročil libreto. To operno besedilo je bilo v tedanjem času eno redkih, ki je bilo napisano večinoma v prozi brez uporabe umetelnega jambskega verza, kar je najbolje ustrezalo melodiji češkega jezika.
Očitki o oddaljevanju od ljudskega pa so kljub vsemu imeli vpliv na skladateljevo ustvarjanje. V poznejših opernih delih si je Smetana močno prizadeval, da bi češko nacionalno pripadnost posebej podčrtal z glasbo. Med osmimi operami naj bi mu to najbolj uspelo v Libuši (1869‒1872), kar je rad poudaril tudi sam. To opero pogosto ‒ tudi v povezavi s prvim stavkom Višegrad (Vyšehrad) iz Moje domovine ‒ imenujejo apoteoza češke glasbe.
Smetana je po smrti kmalu postal češki nacionalni simbol, glasba in njegovo življenje pa neločljivo povezana z mitom o junaštvu in veličini skladatelja. Vsakoletni poklon mu rojaki pripravijo ob obletnici smrti 12. maja, ko ob odprtju svetovno znanega festivala Praška pomlad v celoti zazveni njegova simfonična pesnitev Moja domovina, vsakokrat z drugim domačim ali pa gostujočim znanim orkestrom.

Poti do opere Prodana nevesta
Prvo stalno češko operno gledališče, imenovano Začasno gledališče (Prozatímní divadlo), v katerem sta delovali češka opera in drama, je odprlo svoja vrata 1862. leta. Bedřich Smetana je upal, da mu bo že na začetku zaupano vodenje te dragocene ustanove, ki je delovala dvajset let, vse do odprtja Narodnega gledališča (1882), vendar se to ni zgodilo. Zaradi tekmovalnosti in poklicne ljubosumnosti se je prvi ravnatelj gledališča Jan Nepomuk Mayr (1818‒1888) odrekel dirigiranju prvo nagrajene izvirne češke opere na tekmovanju, ki ga je finančno podprl grof Jan Harrach. Nagrado je namreč dobila »najboljša resna češka opera« Brandenburžani na Češkem Bedřicha Smetane. Njegov operni prvenec je premiero doživel januarja 1866, tedaj pa je Smetana že nastopil kot ravnatelj za naslednjih osem let. V nasprotju s sicer osovraženim Mayrjem, navdušencem nad italijansko opero, je pripravil pestrejši program, sestavljen iz različnih glasbenih kultur, k pisanju pa je spodbujal tudi svoje rojake.

V Začasnem gledališču so premiero doživele tri Smetanove opere, ob Brandenburžanih in Prodani nevesti še opera Dalibor (1868). Po izjemnem sprejemu Smetanove prve opere so bila pričakovanja ob postavitvi Prodane neveste velika. Kot pričajo skladateljevi zapiski, naj bi besedilo za enodejanko prejel 5. julija 1863. leta, 1. septembra pa je češki časopis Slavoj že oznanil, da je Smetana napisal uverturo k operi v dveh dejanjih. Delo tedaj še ni imelo naslova, dobilo ga je šele leta 1865, ko je bil do konca napisan klavirski izvleček. Orkestracija je bila končana 15. marca 1866, torej v času, ko so že nastajale skice za skladateljevo naslednjo opero Dalibor. Prodano nevesto je za izvedbo s češkimi pevci pripravljal Smetana sam in je tudi dirigiral krstno uprizoritev. Premiera ni bila sprejeta s tolikšnim navdušenjem kot njegov operni prvenec. Prodana nevesta se je uveljavljala počasi, čeprav je Smetana trdno verjel v njen uspeh. Skladateljev sen se je uresničil šele po njegovi smrti na gostovanju praškega Narodnega gledališča na Dunaju leta 1892.

Opero Prodana nevesta je Bedřich Smetana tudi zaradi mnenj kritikov večkrat temeljito predelal. Po krajši različici z 20 opernimi točkami na krstni uprizoritvi sta v letu 1869 nastali dve različici, končna in danes uveljavljena pa je doživela premiero 25. septembra 1870. Izvirna različica je imela dve dejanji in je bila veliko krajša. Prvo dejanje se je končalo, kjer se zdaj konča drugo. Opera ni imela plesnih vložkov in govorjenih dialogov. Pri prvih predelavah je Smetana najprej zamenjal balet iz Brandenburžanov na Češkem z duetom cirkuškega ravnatelja in Esmeralde; ta duet tudi ni bil zapisan v libretu in ga je Smetana dodal šele naknadno. V nadaljnjem procesu kompozicijskega ustvarjanja je prvo dejanje razdelil na dva prizora; za drugega, ki se dogaja v vaški krčmi, je napisal zborovsko pivsko pesem. Z dodano novo polko je odprl drugo dejanje, razširil pa je tudi Marinkino arijo. Leta 1869 je opero iz dveh razširil na tri  dejanja. Za tretje dejanje je napisal novo hitro polko (skočna), s katero je zamenjal baletno glasbo iz svojega opernega prvenca in končno skomponiral tudi znano uvodno koračnico za cirkuško družbo. Leta  1870 je ob trideseti ponovitvi zamenjal govorjeni dialog z novimi recitativi, radoživi češki furiant pa prestavil v drugo dejanje po zborovski napitnici.

Končna različica, ki se je po dunajski izvedbi uveljavila na vseh svetovnih opernih odrih, je z oznako komična opera v treh dejanjih zaživela v mednarodnem prostoru v izvirnem češkem jeziku. Smetana je tako postal oče češke opere.
Za svojevrstno presenečenje je v našem času poskrbelo odkritje klavirskega izvlečka v prevodu Maxa Kalbecka (1850‒1921) v nemščino s skladateljevo avtorizacijo. Ta prvi klavirski izvleček, ki ga je Smetana pripravil za izdajo in ga tudi sam plačal, vsebuje tako nemško kot češko besedilo. Kot so izpričali viri, naj bi bil Smetana prepričan, da bo opera doživela svetovni uspeh, vendar v nemškem prevodu, zato je celo spreminjal glasbo, da bi ustrezala nemškemu besedilu. Ker pa je kmalu zatem hudo zbolel, se ta različica ni uveljavila in je bila dolgo časa izgubljena. Iz pozabe jo je obudil dirigent Nikolaus Harnoncourt leta 2011 na svojem festivalu Styriarte.

Opera, izrisana v žaru uverture
Briljanco in sijaj žlahtnega navdiha Prodane neveste začrta že sijajna uvertura, pogosto izvajana na koncertih kot samostojno virtuozno delo. Dih jemajoča izvedba vivacissimo v alla breve tempu nam lahko prikliče v spomin mojstrsko češko klasicistično šolo godal, ki je spodbujala ustvarjalce k pisanju koncertnih del za celotno družino godal, vključno s kontrabasom kot solističnim instrumentom. Smetana je uverturo napisal najprej, še pred načrtom za odrsko delo, v njej pa povzel duha in značaj reformirane komične opere, o kateri je razpravljal na posvetovalnem obisku pri Franzu Lisztu v Weimarju. Uvertura sloni na motivih, ki jih prepoznamo v značajih oseb in dejanj. Značilne osminke izpostavijo osrednje gibalo opere ‒ mešetarja Kecala. Njegov kontrast je motiv lirično zasanjanega Janka, jedro razdora pa je motiv pogodbe, podčrtane z izstopajočimi sinkopami. Uvertura vpelje tudi motiv živahne polke in tako podčrta nacionalno barvo češkega naroda.
Vsako izmed treh dejanj sledi mojstrski zgradbi simfonične oblike, pri čemer se že prvo dejanje začne s simfoničnim uvodom moderato in nadaljuje v allegro s priljubljenim uvodnim zborovskim spevom. Lirični duet Marinke in Janka v andante izzveni kot drugi simfonični stavek, tercet mešetarja Kecala in Marinkinih staršev Ljudmile in Krušine z groteskno šaljivostjo poudari značaj skercoznega stavka, ki ga z arijo Fant spodoben, navad prijaznih uvede Kecal. Finale dejanja vabi na ples s polko, pri čemer nastop sklepnega zbora obeta pravo vaško veselje.

Na začetku drugega dejanja ob nastopu moških glasov, reminiscence na tradicionalno fantovsko petje, nastopi Janko z lirično kantileno v čast svoji izvoljenki Marinki. Zborovski del vodi do furianta, ognjevitega češkega plesa s petjem, s premakljivimi poudarki v tridobnem valčkovem taktu. Pravo mojstrsko poigravanje s poudarki in sinkopiranim ritmom, seveda v službi karakterizacije likov, izpostavi nastopna Vaškova arija. Smetanova šaljivost na račun vaškega pavlihe ne pozna meja. Tej šegavi premetenosti sledi tudi duet Vaška in Marinke. Njun pravi kontrast je razvejani duet Janka z mešetarjem Kecalom, znanem po motivu »vztrajanja« Vem za mladenko, ta je bogata, je bogata. Drugo dejanje prinese tudi močno izrazno arijo Janka Še ne veš, komu ženo kupuješ, ki jo napove instrumentalni solo oboe in klarineta s posebej izpisano oznako espressivo.
V tretjem dejanju vpelje Smetana balet s prihodom cirkuške skupine z barvito spremljavo v instrumentalni zasedbi trobente, pikola in tolkal. Tukaj se pogosto spomnimo na oznako češke narave, da trobenta s koračnico v češki glasbi nikoli ne vabi na bojni pohod, ampak na ples. Cirkuški prizor se v tempu vivace razvije v ples in ima znova podčrtan češki značaj z uvedbo tradicionalnega plesa skočna, različice hitre polke v dvočetrtinskem taktu.

Svojo genialnost je Smetana razkril v ansamblih. Vzporejanje z Mozartovimi umetninami mu je prinesel mojstrsko izklesan sekstet v tretjem dejanju, pozorno opremljen z oznakami ben cantando, dolce, v zateglem tempu lento. Izzvenenju ansambla v pianissimu sledi nastop Marinke, ki ji je namenjena tožeča arija Oj to boli, hudo boli, če v srcu peče rana! Podobno kot pri lirični ariji Janka tudi Marinkin nastop napove instrumentalni solo pihal. Njeni ariji sledi še zadnji duet z Jankom, barvito podčrtan z menjavami tempa od allegro do molto lento. Dejanje se začne razpletati s prihodom Kecala, oder pa se počasi polni s solisti in se končno sklene z zaključnim zborovskim veseljem, znova v ognjevitem tempu vivace in v preprosti C-dur tonaliteti.  

Pomen izvedb Prodane neveste s slovenskimi interpreti
Premiera opere Prodana nevesta Bedřicha Smetane leta 1894 na odru ne dolgo pred tem zgrajenega Deželnega gledališča v Ljubljani (1890‒1892) je imela pravo simbolno vrednost. Bratski slovanski narod je z izvirno operno umetnino, pisano v češkem jeziku in predvsem v češkem duhu, spodbujal k razmišljanju o pomenu ustvarjanja slovenskih izvirnih del. Kako pomemben je bil za tedanje vodstvo dobro pripravljen dogodek, govori podatek, da so k sodelovanju pri prevodu povabili tedaj uveljavljenega pesnika Antona Funtka (1862‒1932), pri predstavi, ki jo je vodil skladatelj Fran Gerbič (1840‒1917), dober poznavalec češke kulture in glasbe in tedaj eden najbolj izobraženih glasbenikov na Slovenskem, pa so sodelovali tudi plesalci. Navadno so vse do leta 1918 baletne vložke iz oper izpuščali, cirkuški prizor z Esmeraldo pa je bil za tedanje umetniško vodstvo nepogrešljiv in zato so se potrudili pri iskanju dobrih plesalcev. Posebno zgodovinsko vrednost ima prav gotovo tudi izvedba pod taktirko dirigenta prve Slovenske filharmonije Čeha Vaclava Talicha 1911. leta.

Žar nacionalnih čustev, ki jih je spodbujala Prodana nevesta, je skozi desetletja počasi bledel, opera pa je pridobila status umetnine, brez katere si železnega repertoarja ni več moč zamisliti. Na slovenskih tleh je Smetanova opera sicer simbolno podčrtavala rodoljubje še vse do srede 20. stoletja, posebej pa ob nastanku novih držav, najprej Kraljevine Jugoslavije, nato pa Federativne socialistične republike Jugoslavije. Sloves Smetanove Prodane neveste je bil tako velik, da sta se operni gledališči v Ljubljani in Mariboru že ob premieri 1945. leta posebej dogovorili o izmenjavi pevcev. Slovenski interpreti so na razkošni operni paleti čustvovanj in dobro izklesanih opernih junakov znali poiskati izjemne priložnosti in navdušiti občinstvo. Upodobitve Marinke, Kecala, Janka, Vaška tako še danes vabijo operne zanesenjake k obujanju spominov na generacije pevcev in zlata operna obdobja Slovenskega narodnega gledališča, z upodobitvami Smetanovih junakov pa so slovenski interpreti samozavestno vstopali tudi na druga mednarodna prizorišča.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

SNG Opera in balet Ljubljana, Prodana nevesta

Povezani dogodki

SNG Opera in balet ljubljana, Veronika Brvar, 22. 5. 2014
Seviljski brivec v ljubljanski Operi
Veronika Brvar, 8. 3. 2018
Popularni imidž na področju resne glasbe