Veronika Brvar, 1. 10. 2015

Grigorij Frid, glasbenik s poslanstvom humanizma

SNG Opera in balet Ljubljana in Slovensko komorno glasbeno gledališče, Grigorij Frid DNEVNIK ANE FRANK, režija Rocc, premiera 1. oktober 2015.
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu

Grigorij Samuilovič Frid (22. 9. 1915–22. 9. 2012) je izšel iz družine judovskih intelektualcev. Oče je bil priznani glasbeni publicist, urednik časopisa Teatr in v prostem času tudi dober amaterski violinist. Mati je bila pianistka, diplomantka sanktpeterburškega konservatorija in Fridova prva učiteljica glasbe. Leta 1935 je postal študent moskovskega konservatorija in bil takoj po diplomi 1939 vpoklican na bojišče. Po vojni je nadaljeval študij, hkrati pa delal tudi kot skladatelj za radio. Na njegovo pobudo je nastal glasbeni kožek, kjer so študentje glasbe (med njimi sta bila tudi pianista Svjatoslav Richter in Anatolij Vedjornikov) raziskovali in interpretirali neznana dela sovjetskih glasbenikov ter skladbe Mahlerja, Stravinskega, Prokofjeva, Křeneka, Richarda Straussa in drugih sodobnih ustvarjalcev. Leta 1965 je ustanovil Moskovski glasbeni klub za mlade, podmladek Društva sovjetskih skladateljev. Neuradno je klub predstavljal celo dela Sofije Gubajduline, Edisona Denisova in Alfreda Šnitkeja. V tem obdobju je začel Frid tudi slikati, poleg tega je pisal znanstvene knjige in strokovne članke o glasbi in bil dejaven član Združenja sovjetskih skladateljev. Za svoje delo je 1986. prejel umetniško priznanje Ruske federacije in 1996. dobil moskovsko nagrado. Umrl je v Moskvi na svoj 97. rojstni dan.

Grigorij Frid je do leta 1960 komponiral v tradicionalnem slogu, vendar dela zgodnjega obdobja že razkrivajo izvrstno tehniko, občutek za polifonični razvoj in ekonomično uporabo glasbenih sredstev. Obrat v bolj prepoznavno in osebno poetiko je opazen v tragični tretji simfoniji za godala in timpane, kjer pride do izraza močna omejitev sredstev in napetost v harmoniji.

Navdušenje nad Drugo dunajsko šolo je zaznamovalo dela od poznih šestdesetih let naprej. Tehniko dodekafonije je prvič uporabil v Koncertu za pozavno iz 1967. leta, od takrat dalje  so bili njegovo vodilo estetski pogledi Schoenberga. Vrhunec v Fridovem ustvarjanju pomenita monooperi za solista in orkester Dnevnik Ane Frank, op. 60 (1969), in Van Goghova pisma, op. 69 (1975).

Dnevnik Ane Frank, monoopera v dveh dejanjih in 21 slikah, priča o dveh temeljnih vzorih. Prvi je Pierrot Lunaire (1912) Arnolda Schoenberga in drugi Zgodba o vojaku Igorja Stravinskega (1918). Pri Schoenbergu je Frid domislil zgradbo dela ter glasbeni jezik in glasbena sredstva. Fridova posebnost je prosto prehajanje iz močno ekspresivnega jezika, atonalnosti, v preprosto realistično slikanje. V tem delu se je izkazal kot mojster uporabe tradicionalnih oblik (sklepna passacaglia) in graditelj vzdušja z uporabo vodilnega motiva. Glavni motiv se oglasi v ansamblu takoj na začetku dela in nas kot zla slutnja spremlja do bridkega konca. Podobno kot pozneje pri drugi monooperi Van Goghova pisma je Frid zvesto sledil dokumentarnemu gradivu – dnevniškim zapisom trinajstletne judovske deklice v njenem skrivališču v središču Amsterdama, kjer jo lahko razveseli le ukraden pogled na košček modrega neba, zvonjenje iz bližnjega zvonika Westerkerk ali pričakovanje najstniške ljubezni. Dnevniške zapiske interpretira solistka. Z vživljanjem v različne vloge ali pa v spopadih s svojimi hrepenenji v intenzivnih barvah naslika močno čustveno dramo.

Katja Konvalinka, sopran, v monooperi Dnevnik Ane Frank / Foto: Darja Štravs Tisu, SNG Opera in balet Ljubljana
Med 21 slikami je najbolj izstopajoča Anina velika arija z naslovom Sanje, izpisana v razpeti kantileni ter ekspresivnem govorjenem petju (sprechgesang). Vdor kavarniške glasbe z duhovito uporabljeno tehniko pasticcia dovtipno naslika prizor prepira zakoncev Van Daan. Komorni ansambel je solistkin enakovredni partner, ki s pravo glasbo noči ustvarja mračno vzdušje in slutnjo bližajoče se katastrofe.

Grigorij Frid je pripravil več različic instrumentacije monoopere Ane Frank. Najprej sta nastali različici za komorni instrumentalni ansambel, za potrebe prve izvedbe je nastala različica s spremljavo klavirja, skladatelj pa je pozneje, da bi se organizatorji izognili klavirskemu izvlečku,  avtoriziral izvirnejšo spremljavo intrumentalnega tria (klavir, kontrabas, razširjena zasedba tolkal), zasnovano na različici ansambla za devet instrumentov. SNG Opera in balet Ljubljana oživlja monoopero Ana Frank prvič v tej različici, 9. novembra letos pa jo bo tako uprizorila še komorna opera v Reutlingenu.

Datum svetovne premiere omenjenega dela je bil zaradi partijskega kongresa dvakrat preložen. Krstno izvedbo je doživelo leta 1972, prva izvedba s komornim ansamblom pa je bila v Kislovodsku 1977. Leto pozneje je Grigorij Frid s pomočjo ameriškega odvetnika, ki je organiziral izvedbo na univerzi Syracuse, partituro pretihotapil v ZDA. Po prevodu v angleščino v devetdesetih letih in po izvrstni newyorški izvedbi s sopranistko Dunjo Pechstein je operna upodobitev Ane Frank vzbudila izjemno zanimanje svetovnih opernih gledališč, nastala pa sta tudi odmevna posnetka predstav.

Na odru SNG Opera in balet Ljubljana bo Fridova umetnina izvedena prvič. Z njo naše gledališče obeležuje stoletnico skladateljevega rojstva, delo pa v letu spomina na konec druge svetovne vojne ponuja pravi odgovor humanizma.

(Prispevek iz gledališkega lista uprizoritve)

Povezani dogodki

Veronika Brvar, 15. 5. 2015
Operatorij – dvojnost oblike in vsebine
Veronika Brvar, 25. 1. 2018
Opera, ki je ustvarila mit