Veronika Brvar, 5. 10. 2017

Viktor Parma – Utemeljitelj slovenske operne ustvarjalnosti

SNG Opera in balet Ljubljana, Viktor Parma/Carl Orff KSENIJA, CARMINA BURANA, režija Manfred Schweigkofler, premiera 5. oktober 2017.
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana, Darja Štravs Tisu

Po petnajstih letih koncertno-gledališke izvedbe enodejanke Ksenija in ob stoti obletnici prve postavitve največkrat izvajane opere Viktorja Parme (1858–1924) imamo znova priložnost spoznati del slovenske operne zgodovine. »Čemu pozaba?« je ob zavzetem pregledu skladateljevega opusa v monografiji s pomenljivim podnaslovom Oče slovenske opere v prvem poglavju zapisal njen avtor Paolo Petronio, muzikologinja Darja Frelih pa je nekaj let pred izidom Petronijeve predstavitve življenja in dela Viktorja Parme v znanstvenem prispevku zastavila vprašanje, ali sta bila »komponistova vloga v razvoju slovenske gledališke glasbe in njegov pomen v zgodovini slovenske glasbe dovolj primerno interpretirana in ovrednotena«.

Raziskovalci Parmovega opusa so si enotni v trditvi, da je skladatelj tlakoval pot operni ustvarjalnosti na Slovenskem. Pisal je opere, operete in bil cenjen ustvarjalec scenske glasbe. V njegovem opusu se tako nahaja pet oper (zadnja ni dokončana), pet operet v treh dejanjih in glasba za gledališke predstave.

Opera v treh dejanjih Urh, grof Celjski (1894 ) je prvo operno delo Viktorja Parme. Njegov biograf Paolo Petronio dokazuje, da bi jo morali v slovenski glasbeni zgodovini upravičeno imenovati za prvo slovensko opero, saj je nastala pred predelavo Foersterjeve operete Gorenjski slavček v opero (1896). Po opernemu prvencu je Viktor Parma zložil enodejanko Ksenija (1896). Ambicioznejše delovanje na opernem področju, ki pa žal ni doživelo takojšnjega nadaljevanja, je sklenil z delom Stara pesem (1897), označenim kot dramatična romanca v treh slikah in enem dejanju. Za pisanje libreta je povabil priznanega Mascagnijevega pisca Guida Menascija, ki je pripravil predlogo po Heinejevi pesnitvi Das Alte Lied. K operi se je Viktor Parma znova vrnil v času prisilne upokojitve, ko se je polno posvetil pisanju opere v treh dejanjih s predigro Zlatorog (1919), za katero mu je libreto po slovenski pripovedki napisal ustanovitelj dunajskega Neodvisnega umetniškega združenja Richard Brauer. Zadnja leta življenja ga je zaposlovala komična opera Pavliha, ki jo je po skladateljevih zapiskih in na podlagi gradiva ter znanja, ki ga je pridobil v času študija pri Parmi v Mariboru, po skladateljevi smrti dokončal hrvaški kapelnik in dirigent Ivo Muhvić (1876–1942). Kot izpričujejo letnice nastanka oper, se je Parma tej kompleksni glasbeni obliki posvečal v prvem in zadnjem obdobju svojega ustvarjanja, kot eden redkih ustvarjalcev pa se je po treh operah odločil za lahkotnejši žanr, v katerem se je znova zaiskril njegov talent za lahkotno vodenje melodične linije in dobro poznavanje zahtev gledališkega odra. Že njegova prva opereta Caričine amazonke (Amazonke, 1902) je doživela izjemen uspeh in vrsto uprizoritev, sledile so Nečak (1906–1907), Apolonov hram (na zahtevo cenzure je skladatelj spremenil prvoten naslov Venerin hram, 1908–1909) ter Zaročenec v škripcih (1915–1917). O plodovitosti skladatelja, ki se je ustvarjanju posvečal v prostih urah po naporni službi državnega uradnika policije in kljub stalnim službenim premestitvam, pričajo balade Sveti Senan za soliste, zbor in klavir, Povodni mož in Lepa kumica za soliste, zbor in orkester, posebno vrednost njegovemu opusu pa dajejo številne zborovske skladbe ter godalni kvartet.

Glasbeni jezik ter izraz

Viktor Parma ni bil deležen sistematičnega glasbenega pouka v okviru določene kompozicijske šole ali skladateljskega razreda, čeprav sta s skladateljem Antonom Brucknerjem, pri katerem je obiskoval teoretična predavanja na dunajskem konservatoriju, še po dunajskih letih ohranila prijateljske stike, študiju glasbe pa se je entuziastično kot samouk predajal vse življenje.

Njegov ideal je bila starejša italijanska romantična opera, odločilni premik v njegovem mišljenju je imela veristična opera. O posebej globokem doživetju novih opernih tokov priča predstava Cavalleria rusticana Pietra Mascagnija, ki si jo je 1891. ogledal na Dunaju. Sledi tega dunajskega spomina so posebej prišle do izraza v operi enodejanki Ksenija. Parma je svojo izpovedno moč izrazil v melodiji in zahtevne pevske linije snoval z mislijo na vse protagoniste glasbeno-gledališkega dela. Ne glede na težo in izraz besedila je skladatelj sledil svojemu talentu ustvarjanja lahkotnega ter uglajenega glasbenega jezika, pri čemer se je oziral tudi na učinkovit ter bleščeč odrski nastop.

Vodilo njegovega muzikalnega izraza pri zgradbi opere je bila tradicionalna italijanska številčna opera. Načela glasbene drame, to naj bi spoznaval v rodnem Trstu, tedaj močno podvrženem Wagnerjevemu kultu, ter na Dunaju pod okriljem Antona Brucknerja, so mu ostala tuja. Kot prekaljeni operni glasbenik je vešče odkrival zmožnosti instrumentalne operne spremljave, glasbeni strokovnjaki so v njegovih operah opazili slabosti predvsem v preprostih harmonijah ter utečenih modulacijah. Razumevanje opere predvsem kot prvenstvo glasbe pred težo besede mu je omogočilo tudi hitro prehajanje iz kompleksne operne oblike v lahkotnejši operetni žanr in nato znova hitrejšo prilagoditev zahtevam opernega izraza. In prav čudno naključje je hotelo, da  je z na videz radoživim opernim likom, slovenskim burkežem Pavliho, zaokrožil svoj operni opus in sklenil življenje, polno predanosti glasbi in gledališkemu odru.

Ksenija

O slovesu mojstra melodične invencije še danes priča instrumentalna medigra iz Parmove druge opere Ksenija. Zasnova in umestitev medigre v tradicionalno zgrajeni številčni operi dajeta slutiti, da je zamisel o nastanku dela verjetno vzniknila že ob ogledu Mascagnijeve predstave Cavalleria rusticana na Dunaju 1891. leta, kjer za dvodelnost enodejanke poskrbi instrumentalni spev pred odstrtim odrskim zastorom.

K pisanju libreta svoje druge operne umetnine je Viktor Parma povabil Frana Goestla (1864–1945), po poklicu zdravnika, sicer pa dobro znanega pisca in prevajalca gledaliških del, predvsem pa uveljavljenega gledališkega kritika, za ureditev verza pa Antona Funtka, pisca libreta za prvo skladateljevo opero. Obe imeni se pojavljata pri večini uprizoritev, čeprav je Anton Funtek leta 1911 tudi pisno zatrdil, da je »na prošnjo skladateljevo v tehničnem oziru predelal posamezne verze. Z idejo in zasnovo nimam nobenega stika.« O ne prav prisrčnem sprejemu odločitve, da skladatelj predloži libreto Frana Goestla v pregled tedaj priznanemu pesniku, priča tudi libretistov poznejši odziv, saj s skladateljem pri operi ni želel več sodelovati.

V operi enodejanki s šestimi zaključenimi točkami nastopajo štirje pevski solisti in zbor, orkestrska zasedba je tradicionalna z barvito zasedbo tolkal. Z izklesano operno vlogo izstopa baritonist v vlogi Viteza, nosilca mračnih strasti. Njegov dramatični akcent se kot »motiv usode« oglasi že v orkestrskem preludiju k operi, posebno učinkovit je njegov nastop z zborom pred spopadom z bratom Aleksijem. Parmov lirizem in občutek za kantileno pooseblja tenorist Aleksij z nastopno arijo Dan in noč, vešče vodeno v nadaljnjem poteku opere ter vtkano v ljubezenski dvospev, kjer končno izstopi naslovna junakinja Ksenija. Vlogo je namenil sopranistki. Z ljubko arijo po vzoru starih italijanskih mojstrov, napisano za alt, se predstavi spletična Tatjana. Posebno mesto v operi ima zbor, ustvarjalec vzdušja in nosilec sporočila opere. Prihod zbora menihov na začetku dejanja in pomiritveni spev prikličeta v spomin zborovske prizore iz ruskih oper, ki jih je Parma prav gotovo poznal. Prepoznavnost opere kljub navdihnjenim pevskim točkam še vedno oznanja priljubljena instrumentalna medigra.

Že prva izvedba opere Ksenija je doživela laskave ocene. Enodejanka je do danes ostala najbolj znano in največkrat izvajano skladateljevo delo. Premieri 5. januarja 1897 v Deželnem gledališču v Ljubljani je že čez dober mesec v hrvaškem prevodu sledila izvedba v Zagrebu, tej pa kmalu nato izvedbe po gledališčih znotraj in zunaj monarhije. Na repertoarju ljubljanskega opernega gledališča  je ostala več let in tako so leta 1900 praznovali že okrogli jubilej uprizoritev. Za vrhunsko umetniško doživetje je prav gotovo poskrbela izvedba pod vodstvom legendarnega Vaclava Talicha (1911), zgodovinski trenutek pa je prispeval neposredni radijski prenos opere leta 1934, ki mu je sledil ohranjeni zapis na aluminijastih folijah. Zgodovinsko pomembna je tudi postavitev 15. 3. 1921 pod skladateljevim vodstvom, tedaj že častnim kapelnikom v novo nastali mariborski operi. Ksenija je doživela tudi izid na LP plošči 1982. leta na podlagi posnetka Sama Hubada iz leta 1975.

Nocojšnja izvedba, posvečena 125-letnici ljubljanskega opernega gledališča, znova odpira vprašanje o zgodovinskem pomenu Viktorja Parme in njegovi vlogi pri razvoju slovenske operne umetnosti. Opera Ksenija se še vedno nahaja v rokopisu. Hrani ga glasbeni oddelek NUK v Ljubljani.          

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

Povezani dogodki

SNG Opera in balet ljubljana, Veronika Brvar, 22. 5. 2014
Seviljski brivec v ljubljanski Operi